O zasedbi Discarded smo vam že poročali, in sicer konec lanskega leta: »Discarded so nizozemska deathcore/thall zasedba, pri kateri ritem kitaro vihti Nei Nikki Šon iz Slovenije. Preostali člani so še: Jan Manikowski (lead kitara), Liam Rolink (ritem kitara) in Andy Meijer (vokal). Kot pravi zasedba na svoji spletni strani, sta mesti bobnarja ter baskitarista odprti in zanje zbira prijave. Sicer pa je četverica minuli petek izdala prvi single Humility, ki je del prihajajočega EP-ja. Več informacij o slednjem sledi.«

Od lanskega leta se je spremenilo nekaj stvari oziroma dve, ki sta na tem mestu bistveni: zasedbi se je kot bobnar pridružil Bas Gijzen in tako nastala peterica je izdala EP z naslovom Humility, o katerem bom na tem mestu prelil nekaj imaginarnega črnila.

Gremo se najprej igrico predalčkanja. Discarded so širše del deathcore scene, ožje gledano pa se definirajo skozi blackened deathcore in thall glasbo. Medtem ko vam je prvi pojem zagotovo poznan – vsaj tistim, ki vas tovrstna glasba zanima – pa se verjetno sprašujete, kaj je thall. Seveda ne vsi, pač začetniki, kot sem jaz. Torej: »Thall je žanr metal glasbe, ki združuje elemente progresivnega metala, death metala in mathcora. Zanj so značilni kompleksni ritmi, disonantni akordi in nenadne spremembe tempa. Žanr se pogosto povezuje s skupinami, kot so Meshuggah, The Dillinger Escape Plan in Animals as Leaders.«

Laično bi rekel, da vse navedeno v primeru recenziranega ploščka drži, nisem pa prepričan, ali je tako specifična kategorizacija oziroma predalčkanje res potrebno, kajti Humility žanrsko zveni zelo znano. Kar mi je kot »novo« dejansko padlo v uho, so bili djent ritmi, ki jih v družbi deathcore in simfonične glasbe nisem vajen. A glede na to, da tako deathcore kot djent stavita na breakdown momente, si verjetno znate predstavljati, da je vse na mestu.

Kot zanimivost ploščka pa bi le izpostavil downtempo in metalcore melodičnost, ki je mestoma grajena tudi na ženskih vokalih. Najbolj umazanega screama v kombinaciji z growlom torej ne spremlja brezglavo nabijanje v slogu »kdo je (naj)hitrejši«, temveč je sledenje na ploščku dosti bolj »poslušalcu prijazno« in usmerjeno k proizvajanju headbanging trenutkov. Pri vsem tem pa iz ozadja neprekinjeno prihajajo elektronski sampli, ki zavidljivo zapolnijo glasbo.

Sam bi si sicer želel malo več dinamike oziroma hitrosti, a Discarded pač gradijo napetost in energijo na drugačen način. Če za vaš deathcore ni treba, da je zmeraj ultra hiter in neposreden, boste s Humility morda prišli na svoj račun.