Yusaf »Vicotnik« Parvez je zelo kreativen in v mojih očeh tudi glasbeno zelo nadarjen človek. Trenutno aktivno sodeluje v štirih zasedbah, in sicer Doedsmaghird, Dold Vorde Ens Navn, Strid in Ved Buens Ende. Prva zasedba tega relativno kratkega seznama pa je tista, okoli katere se bo tokrat vse vrtelo.

Pri tej gre za Vicotnikov najnovejši projekt, v okviru katerega je združil moči z možakarjem, ki se odziva na ime Camille Giradeau (Dreams of the Drowned, Unbinarize, Veule, Void, Ysengrin, Dødheimsgard (live), ex-Howlin Poetry, Stagnant Waters, ex-Apostle of Dementia, ex-Astral Diadem, ex-Human Meat, ex-Pilori, ex-Smohalla, ex-Течёт Кровь, ex-Sveta Istina Vještica, ex-Tomsk). Kot vidite, tudi njegov seznam (aktivnih) glasbenih projektov sploh ni kratek, na podlagi česar lahko sklepamo na številne izkušnje z vseh strani. In ker oba preferirata avantgardne oblike črne kovine, ni težko uganiti, kam na njunem skupnem varovančku pes taco moli.

Naj kar takoj razkrijem, da v mojih ušesih Omniverse Consciousness zveni kot kombinacija aktualnih kreacij iz hiše Dødheimsgard (Doedsmaghird je dejansko anagram imena tega banda), že zdavnaj pokopanih industrial posebnežev Thorns, brutalnih industrialcev Mysticum in avantgardnežev Angst Skvadron, nekdanjega stranskega projekta žal pokojnega Trondra Nefasa. Še najbolj me veseli povezava ali sorodnost s slednjim projektom, saj ta v glasbi Doedsmaghird poskrbi za spokojno ter »razumljivo« protiutež norostim in blaznostim, ki smo jim sicer priča v ostalih zgoraj navedenih projektih. Omniverse Consciousness torej ni avantgardni izraz poblaznele disonantnosti, temveč je njen nadvse poslušljiv in relativno preprosto dojemljiv primerek.

Osebno med vrhunce ploščka štejem pesmi Death of Time in Min tid er omme. Pri prvi sem predvsem navdušen nad njenim osrednjim delom, kjer se mi zdi, da je žalost, ki jo po mojem nosi sporočilnost pesmi, nadvse otipljiva. Pri drugi pa gre za nekoliko bolj plehko navdušenje, in sicer za všečnost nad klaviaturskim »kapljanjem«, ki spremlja glavni hitri kitarski riff.

Končni sklep: Menim, da bi Omniverse Consciousness brez težav šel skozi kot nov album iz hiše Dødheimsgard, konec koncev smo pod tem imenom prebavili že marsikaj nepričakovanega, a očitno je na Black Medium Current začrtana glasbena pot tista, po kateri želi Vicotnik v bodoče stopati z Dødheimsgard, zaradi česar se je porodila potreba po rojstvu nečesa novega. No, kot takšnega je tudi moč razumeti Doedsmaghird: gre za nekaj novega, saj nekaj takega kot celota pred tem še ni obstajalo, čeprav so zametki oziroma zasnove te celote na sceni že dolga leta. Samo nekdo dovolj pogumen (ali nor?) se je moral najti, da je ta mozaik sestavil.