V osnovi ni s kombinacijo klasične glasbe in metala popolnoma nič narobe. Niti ni ta tehnika nekaj novega. A v praksi se žal prevelikokrat izkaže, da nadobudni, tehnično podkovani glasbeniki, uporabljajo klasično glasbo, njene tehnike ter ideje z namenom, da bi za tem skrili svojo ne-domišljijo.
To še kako drži v primeru Čehov Draco Hypnalis. Gre za tehnični death metal z več kot le 'vplivi' klasične glasbe, kar samo po sebi ni slabo – v tem primeru pa žal je. Prvo kot prvo v poslušalca udari sam zvok oziroma produkcija albuma. Medtem ko so kitare precej dobro posnete in uravnovešene, se 'orkestralni' deli slišijo kot Burzumov prvi ambientalen album Daudi Baldrs. In to je slabo. Da je Burzum izdal takšen album, je glede na dejstvo zapora in podobnih okoliščin še nekako razumljivo, medtem ko pri pričujočem albumu nekako ne morem razumeti, kako da Čehi, ki so očitno tehnično močni, ostajajo pri zvoku Casio klaviatur, primernih za osnovnošolski pouk. Naslednja stvar so bobni. Seveda so vsi 'samplani' in zvenijo vsaj v blast beatih preveč umetno, izven konteksta. Nekoč smo se s prijatelji smejali primerjavi blast beatov in šivalnega stroja. No, dokler človek ne sliši Draco Hypnalis, naj rečem, da nima pojma o šivalnem stroju. Blast beati zvenijo natančno tako. Kot da bi nekdo 'samplal' to 'ultra' hitro napravo. Pod vprašaj je treba vzeti tudi samo strukturo komadov, ki sicer je razgibana, a žal nič več kot sama sebi namen.
Pravzaprav ta album nima kakršnekoli svetle točke. Vse, kar ponuja, je moč slišati v veliko boljših izvedbah marsikje drugje in tako lahko na koncu potencialnega poslušalca, ki si želi klasične glasbe, napotim nazaj k Mozartu ali Bachu; za vse, ki jih zanimajo klasični prijemi takšne in drugačne vrste v metalu (ali rocku), pa ta glasba ponuja mogočen spekter glasbenikov, ki poleg tehnične podkovanosti v svojem instrumentu posredujejo tudi občutek – vsi takšni iskalci pa imate na voljo vse od Dream Theater pa do Eikenskaden.

Davorin