Edge of Sins je slovenska metal zasedba, ki kot glavno domovanje navaja okolico Cerknega. Fantje oz. ustanovna člana Blaž Hadalin (kitara) in Jure Flander (kitara) pod imenom Edge of Sins ustvarjata že od začetka leta 2012, vendar sta vse do začetka letošnjega leta, kot velika večina domačih zasedb, zamenjala kar nekaj članov, ki bi jo dopolnili. Že na samem začetku sta uspešno k sodelovanju povabila Nejca Hadalina (bobni) in Dejo Čuk, ki je zelo zavzeto prevzela mesto menedžerke in skrbnice za merchandise. Do sredine prejšnjega leta so zamenjali kar nekaj članov, vendar uspešno pridobili basista Anžeta Javorška in vokalista Matica Pavlina. Band je svojo trdno postavo pokazal na začetku letošnjega leta, ko so pričeli z ustvarjanjem prvega studijskega albuma My Escape. Fantje so mi z veseljem poslali izvod svojega prvenca, a seveda s prošnjo, da o njem napišem stavek ali dva. Precej enostavna naslovnica, na kateri je motiv osebe, ki me zmeraj spomni na junaka igre Assassin´s Creed, očitno predstavlja pobeg. Po besedilih sodeč pobeg od življenja samega. V knjižici vas seveda čakajo besedila vseh komadov, na zadnji strani pa še tracklista in predstavitev zasedbe. Glede same glasbe pa se band precej očitno zgleduje po velikanih Dream Theater ter Symphony X. Precej progresiven heavy metal, ki mu vokal doda simfonijo in moč. In pri EoS je bil ravno vokal tisti, ki me je držal v precepu med dobrim in slabim. Ko sem album prvič poslušala, sem bila takoj navdušena nad instrumentalnim delom, ki je res dovršen ter odlično sestavljen in odigran. Vsak riff je točno tak, kakor mora biti, in vsaka solaža je na svojem mestu. Vokal pa mi enostavno ni bil všeč. Manjkalo mi je tisto nekaj, da lahko rečeš »o, ta pa ima jajca, da se tako zadere«. Pa ne v smislu growla, ampak petja z močjo, strastjo in dušo. Vse skupaj mi je zvenelo precej pubertetniško, z nekaj poslušanji pa sem se vokala navadila in enostavno sprijaznila z dejstvom, da ima vsak vokalist svojo barvo glasu. Kakorkoli, na albumu lahko slišite 10 komadov, ki skupaj nakapljajo 38 minut progressive/heavy metala. Zelo mi je bilo všeč mešanje growla in petja, in to izmenjavanje bi uporabila večkrat, in niti ne nujno samo kot back vokale. Ne morem trditi, da gre vse skupaj preko povprečja, še enkrat pa je treba pohvaliti instrumentalni del; predvsem pri kitarskem duetu se sliši, da imata za sabo že kar nekaj ustvarjanja. Kar se tiče vokala, pa ga je treba pri kakšnem komadu poriniti malo bolj v ospredje ter delati na moči in združevanju growla in clean vokala. Sicer pa priporočam, da prisluhnete fantom in jih podprete na kakšnem koncertu, ker sploh pri slovenskih bandih nikoli ne gre brez nas, poslušalcev.