Elodea je eden tistih bandov, ki so na sceni kar nekaj časa, a jih mnogi ne opazijo. Eni ne gledajo dosti natančno, drugi pa jih nočejo videti. Sprijazniti se je treba, da glasba, ki jo ustvarja Elodea, ni za vsako uho. Dvorezen meč. Ti fantje niso v glasbi zaradi imidža ali slave, na ovitku ne piše, kdo je kaj ustvaril, niti kateri omenjeni osebek igra kaj. Slik ni. Niti niso pomembne, saj če bi jih videli, izgled ne bi pomenil oziroma spremenil nič. Bistvo je očem skrito, vse, kar imate so CD, besedila (super oblikovan booklet) in glasbo. In že to je veliko.
Elodea je band, ki ga ne moreš poslušati, ko se ti zahoče. No, ušes mogoče ne bo motilo, ampak duša ne bo dala. In ne moreš si zavrteti samo ene pesmi, ker šele cela plošča prikaže, kaj Elodea je. Zame je to eden tistih zahtevnih ploščkov, ki si ga bom zarolal morda samo dvakrat in nikoli več, ker res nisem v takih tokovih, ampak trenutki, ko ga bom poslušal, bodo ostali pomembni in zaznamovani.
Če zmanjšam filozofiranje, Elodea veliko gradi na masivnih, močnih pasažah. Strukture se zdijo skorajda epske, dinamične v odtenkih, morda malce enolične, ampak ne brez razloga. Ni hitrih bobnov, ni solaž, vokal je brutalno agoniziran. Niti ne vem, kako se reče kategoriji, ki naj bi jo Elodea zajemala, niti ni važno. Določene bo spomnilo na doom, vsekakor pa to ni »vsakdanji metal«, če sploh je metal. Kitare so tako umazane in masivne, da glava peče. To je heavy, ne pa Manowar! Bass sledi morbidnemu pogrebnemu maršu, ki ga izvajajo bobni. Tukaj se heroji ne vračajo nazaj živi, če me razumete. Pesmi so dolge, a po svoje razgibane in drznem si reči, da je vsa plošča v nekem konceptu oziroma jo povezuje meni nevidna, a vseeno občutna rdeča nit. Naslovna pesem, Cataclysmic, je instrumental in po svoje vrhunec plošče, po moje bi se v tem bolje našli poslušalci Neurosis, Isis, Red Sparowes, Jesu itd. Ostale pesmi so si precej podobne z izjemo Un Monstre Et Un Chaos, ki je malce hitrejša. Tole je neopisljivo. Stvar zapeljuje – če CD-ja takoj ne vzameš iz playerja, ga ne boš vsaj dokler ne prideš enkrat do konca. Spev siren?
Nekateri jo bodo prevzeli in se identificirali z njo v določenih trenutkih. Mnogi pa jo bodo takoj izpustili in kot Pandorino skrinjico zaprli ter skrili za vekomaj. Elodea bo vedno tu, vprašanja, ki jih prebuja, pa tudi. In to naredi CD vsekakor mnogo bolj zanimiv in unikaten kot katerikoli izdelek daleč naokoli. Kreacija gre svojo pot...

Ivan