Kaj se ti mora dogajati, da posnameš tak album? Italijanski kitarski čudaški virtuoz Emiliano Sicilia je posnel nekaj najbolj nenavadnega, kar sem imel kdaj priložnost slišati, pa ne le v metalu.
Z odmišljenim nekaj sekundnim industrialnim beatom po začetnem zvoku motorke dobiš v prvi minuti uvodne skladbe občutek, da je Emiliano tu posnel album v stilu kitaristov Stevea Vaia, Joeja Satrianija. A že druga minuta, ko se spusti v ultra hitro virtuozno soliranje ob industrialnih bobnih in kasneje dodanih loopih, vse postavi na glavo. A to ni še nič proti tistemu, kar pride. Različna razpoloženja se menjavajo še hitreje kot glasbeni stili, ki so vse kaj drugega, kot bi si drznili pričakovati. Umirjene rock simfonije z melodijami v stilu znanih klasičnih skladateljev, kvazi jazz pasaže v prvi skladbi so seveda še v mejah dojemljivosti, ko pa se loti flamenka z ženskim vokalom, s podlago plesnih beatov in growlov, od katerega preide v čudaške country ritme in nato v vzhodnjaške plesne ritme ob zvoku harmonike, nato nazaj na naspidiran flamenko in tako naprej do industrialnega metal zvoka s hardcorovskimi vokali, ti ni nič več jasno. Splatter On A Bluegrass je čisti glasbeni kaos. Kaos se nadaljuje do konca, le da so ob elektroniki, samplih spet bolj prisotne kitare, rock in metal v najrazličnejših oblikah. Vmes padejo še kakšni nenavadni zvoki, kričanje, oglašanje živali, hišni zvonec, menjavanja stilov in razpoloženja pa si v popolnih kontrastih (hardcorovsko nažiganje – umirjen pop rock – jazz – thrash – prog metal itd.) sledijo v nekajsekundnih intervalih in v najrazličnejših zaporedjih. Nekaj časa se čudiš, vmes je še kaj zanimivega, a v celoti postane ta zvočni kaos težko prebavljiv.
Svet umetnosti danes ponuja tisoč in eno možnost za uspeh. Tudi z najbolj nenavadno, odpiljeno, večini nerazumljivo kreacijo lahko uspeš, če le najdeš dovolj velik krog ljudi, ki jih navdušiš s svojim sporočilom. A kdo bo razumel sporočilo te kreacije, mi ni jasno.

Matjaž