Prijeten in napet klaviaturski uvod ter kratek, a prelep jok violine (s katerima se začne pesem Act I: My Chosen One) sta me popeljala na izlet po južnoameriški metalski eksotiki – glasbi kolumbijskih gothic metalcev EndlessNight. Pompoznost zvoka je nakazala, da se bom verjetno sprehajal po z visokim ženskim vokalom obarvanih čustvenih livadah, obsijanih z žarki tistega, čemur pravimo »simfonični gothic metal«. In občutek me ni prevaral. Toda, hopa, hopa, hopa! Tole sem pa že slišal! Ja, pevka Angie s svojim vokalom med seboj preliva glasova, od katerih je eden mestoma podoben glasu ene od bivših pevk Sirenie¹ (in/ali Mortemie) in drugi glasu Sharon den Adel od Within Temptation. Vokal se prekrasno zlije z glasbo, katere kompozicije nosijo močan pečat vplivov Within Temptation, zato pesem zaradi čustvene intenzivnosti lepo zleze v ušesa.

Začetno melodijo klaviatur v Another Chance to Say Goodbye povzamejo kitare in jim s tem dajo težji in bolj surov odmev. Ja, po poslušanju počasnejšega in brez z elektriko podprtega dela pesmi lahko kot neizpodbitno potrdim, da pevka res dobro posnema čustveno izraznost in lepoto glasu Sharon den Adel. Dasiravno so vplivi očitni, pesem ohranja svoj karakter in svojo naravo, zaradi česar lahko na drugi strani izpostavim pri slednji samobitnost, ne kopiranja. Pesem je sicer počasnejša in se v njej prepletajo lažji (nedistorzirani) in težji (distorzirani) deli in v kontekstu standardnega simfoničnega gothic metala zveni čisto spodobno.²

Vzhodnoevropsko prelepo zveneča violinska melodija odškrne vrata v elegijo The Echo of a Love I Once Knew. Klaviature, violine in lep vokal, ki tukaj zveni svojstveno, mojstrsko tkejo svileno tapiserijo upodobitve in gibanje valovanja bridkih, a intenzivnih čustev. V drugem delu distorzija na kitarah in bobnanje pesmi dodata dodatno težo. Tako se pesem začne razvijati na nek svoj, meni manj pričakovan način, obogaten tudi s spodobno kitarsko solažo na koncu. Težko bi rekel, da kitare in bobni kakor koli pokvarijo ali zadušijo pesem, vendar bi po mojem mnenju slednja, kot ena najlepših na plošči, čisto lahko o(b)stala tudi brez njih.

Annabel Lee (An Edgar Allan Poe Poem) je (že skoraj v formatu power metala) epska pravljica, v kateri se spet opazi močan vpliv (in jemanje navdiha pri) Within Temptation, tako v glasbenih kompozicijah kot tudi pri načinu in tonu Angiejinega načina petja. Lasten karakter njenega petja se pokaže šele pri petju verzov čisto na koncu pesmi. Čeprav zelo pompozno zveneča, pesem ni dovolj izrazita.

Message in a Bottle zaradi igranja klaviatur in kitarskih melodij (kljub prisotnosti distorzije v slednjih) na začetku deluje nekoliko zasanjano. Angie s svojim petjem spodbuja zelo postopno višanje napetosti³ v svetu čustev ljubezenskega razočaranja, ki doseže vrh v petju refrena. Prvič na EP-ju se kot odziv ženskemu glasu pridruži še moški glas – najprej v čisti obliki, nato pa se preobrazi v dokaj standarden growl (kakršnega uporabljajo druge skupine, ki v gothic metalu kombinirajo nežno žensko petje s surovim moškim).

EP po glasbenem dogajanju povsem smiselno zaključi raznolik, intenziven in otožen violinsko-klaviaturni instrumental Tria Principia.

Kot celota EP predstavlja čisto spodoben izdelek znotraj standardov predstavljene podzvrsti gothic metala. Res ne predstavlja nikakršnega vsebinsko-glasbenega presežka, vendar je tudi daleč boljši od marsičesa, kar sem imel to-tipsko gothic-metalskega že priliko slišati.


[1] Glede na to, da so zamenjali vsaj tri vokalistke, si nisem vzel časa za raziskovanje, glasu katere je podoben Angiejin glas.
[2] A tudi brez presežkov.
[3] Ki se dviga tudi skozi glasbo.