»Upam, da naslov ne pomeni kakršnih koli namigovanj na končanje delovanja banda, na spletu informacij v zvezi s tem nisem zasledil.« Pa vendarle se je točno tako potem tudi zgodilo. Sicer dvomim, da je predhodni album Kapitulation 2013, med recenziranjem katerega sem izrazil zgornjo misel, namerno namigoval na kar koli v tej smeri, a tihe misli so postale realnost in band je naenkrat poniknil. Zaradi tega sem še toliko bolj vesel, da lahko deset let kasneje sploh pišem recenzijo ploščka tega banda. Na kratko: Endstille so se vrnili, da ponovno prevzamejo prestol nemškega brutalnega black metala.

Pri tem nespremenjena zasedba stavi na nespremenjene elemente, s katerimi je uspešno gradila in rušila že v preteklosti. Nemci pri proizvajanju hitrega in udarnega black metala stavijo na monoton pristop, zaradi česar verjetno po nekaj površnih poslušanjih odženejo marsikaterega potencialnega ljubitelja, češ, da je tako ali tako vse isto. A poglobljen pogled, ki temelji na vztrajnem opazovanju, pokaže, da je glasba od Endstille vse kaj drugega kot plehka in na prvo žogo. In na takšen način tudi deluje aktualni plošček DetoNation, ki vztrajnega poslušalca nagradi po večkratnih poslušanjih.


Toda ni vse oziroma niso vsi komadi na DetoNation povsem neposredni in narejeni po enakem receptu. Band se k sreči zaveda, da je treba v tri četrt ure glasbe poleg hitrosti in agresije vplesti tudi raznolikost in ščepec melodike, da soundtrack pustošenja in uničenja vojne tudi v deveto zveni zanimivo in ne samo destruktivno. Na primer komadi Tochnit Aleph, Vigilante Justice in Victorious znajo častiti kaos tudi v srednje hitrem tempu, medtem ko lahko pri komadu, kakršen je Destined to Silence, že govorimo o neke vrste melodičnosti (kitarski solaža tega komada je resnično nekaj posebnega in poskrbi, da komad dlje časa ostane v ušesih).

No, potem pa tudi že pridemo do vrhunca, zaključnega komada, ki pri Endstille od nekdaj nosi tudi ime Endstille. Tokrat Endstille (Weltkrieg). Tako kot naslov DetoNacija tudi zaključni komad (slov. svetovna vojna) očitno ne govori samo o minulih grozotah vojn, temveč opozarja na trenutno stanje v družbi, ki postaja vedno bolj napeto. Za doseganje vrhunca Endstille v zaključni komad spakirajo ves svoj arzenal idej, ki obsega različne vokalne izvedbe, na področju hitrosti poseže celo po najnižjih prestavah, tako da teža zrenja v negotovo prihodnost še močneje pritiska na poslušalca.

Endstille so se torej vrnili v velikem slogu, zaradi česar upam, da se ne bodo ponovno umaknili s scene.