S svojim četrtim studijskim albumom Fire Meets Ice viking metal zasedba nadaljuje s svojim prepoznavnim stilom, kot ga je zastavila že leta 2008 s prvencem By Honour. Od tedaj so Švedi v razmaku dveh do treh let izdali še tri albume, s tretjim izidom, Gastrike, pa se je lani zasedbi kot stalni bobnar pridružil dolgoletni prijatelj Jonas Lindström (Tord), s katerim Crister Olsson (Mats) in Daniel Bryntse (Ragnar) med drugim že leta skupaj igrata v doom metal zasedbi Isole, kar je tudi razlog za precej soroden zvok in kitarske melodije obeh skupin.
Ereb Altor je rezultat precej dinamičnega ustvarjalnega procesa, saj Mats in Ragnar skupaj gradita na kombinaciji vokalnih harmonij, delita si pisanje kitarskih riffov in basovskih linij, Ragnar pa vse skupaj dopolnjuje še s klaviaturami ter harsh vokalom. Še vedno je zaščitni znak banda posrečeno združevanje težkih, doom metalsko obarvanih kitar srednje hitrosti z epsko zvenečim večglasnim petjem, kot udarijo skupaj že na primer takoj po krajšem klavirskem intru v prvem komadu Fire Meets Ice, po katerem plošček tudi nosi ime. Klaviature iz ozadja podpirajo mogočno zveneče kitare ter odmevne bobne in ritme, kakršne je pred več kot dvajsetimi leti kot nekakšno normo v viking metalu uveljavil sam Bathory. Qurthonovega vpliva Ereb Altor niti ne skrivajo, saj je v njihovi glasbi vseprisoten – je eden od gradnikov, s katerim se mu njegovi kanček mlajši kolegi kvečjemu poklanjajo in ohranjajo spomin nanj. Fire Meets Ice se tematsko znova opira na nordijsko mitologijo, kot je pred izidom ploščka band javnosti nakazal že s pesmijo Nifelheim in tudi sama naslovnica slika povod za nastanek sveta; kako sta se v vrzeli ničesar, imenovani Ginnungagap, srečala svet ognja Muspelheim ter svet ledu Nifelheim. Podobno temelji večina novih pesmi na nasprotujočih si strukturah; vedno je na začetku hitrejši in težji riff, ki se proti sredini komada umiri in omehča s petjem, ali pa obratno. Ponavljajoče se strukture kljub temu ne vodijo v pretirano monotonijo, saj ima vsaka pesem vsaj en zelo prepoznaven riff, kot se na primer v komadu The Chosen Ones začne pri točno 1:20 ter nato razvije v hitrejši in udarnejši jedrni del pesmi. Med devetimi komadi na ploščku velja omeniti še Helheimsfard, ki na začetku bežno spominja na stare Dissection, že malce death metalski Post Ragnarök ali pa baročno obarvan Sacrifice.
Produkcija aktualnega ploščka je zelo čista – tako kot na vseh izdajah doslej – in Ereb Altor ostajajo zvesti sami sebi, svojemu logotipu, izbrani tematiki in svojemu bistvu. S tem se na trenutke neizogibno ponavljajo, 55-minutni album pa izpade malce predolg. Čeprav se trudijo, da bi nove pesmi bile karseda razgibane, Fire Meets Ice ni izpolnil vseh mojih pričakovanj, vsekakor pa je izpolnil marsikatero izmed njih. Je udaren in speven, vsaka pesem na njem govori svojo zgodbo in kot celota je plošček več kot soliden.