Čeprav so Fairyland glede na prvenec Of Wars In Osyriha pokazali določen napredek, Fall Of The Empire še vedno kaže njihove pomanjkljivosti tako kot večine predstavnikov simfoničnega, melodičnega metala kot francoske metal scene. Na albumu je prisotno pomanjkanje inovativnosti, privlačnih idej, poizkus narediti nekaj svojega v simfoničnem metalu pa je vse prej kot uspel.
Pri Fairyland imamo sicer opraviti s tehnično sposobnimi glasbeniki, dokaj solidnimi pisci, a le za častilce metal simfonike. Na Fall Of The Empire so naredili epsko pripoved, ki v marsičem tangira k Blind Guardian, Rhapsody in Dark Moor. Atmosfera, umeščenost pompoznih back vokalov, vokalne linije glavnega vokalista se gibljejo nekje med prvima dvema bandoma; z večjo tendenco k Blind Guardian. V posameznih trenutkih na Blind Guardian spominjajo tudi klaviature, predvsem tam, kjer ne gre za orkestralno integracijo, simfonika pa je precej v stilu italijanskih simfo prvakov. Kitarsko delo je v solažah in tudi po naravi melodike najbližje neoklasičnim pasažam Turillija, Malmsteena, Romea; a blizu le po stilu, ne kvalitetno. Kvalitetno so tako precej bliže Dark Moor. Cel album je poslušljiv, lepo tekoč, problem je ne ravno posrečeno razmerje med vlogo klaviatur in kitar, ki je čisto preveč v dobro prvih; tudi na račun pravljičnih folk pasaž. Album zveni že preveč veselo, premehko, kičasto, s premalo udarnosti in predvsem nima nekih mogočnih momentov a la Blind Guardian.
V tej deželi pravljic se bodo domače počutili le najbolj »pravljični pravljičarji«.

Matjaž