Heavy metal zasedba Five Finger Death Punch, kateri bi mnogi določili še kar nekaj dodatnih zvrsti, letos z nekaj mesečnim razmikom predstavlja dva studijska izdelka. Poleti je izšel prvi, ki v 50 minutah ponudi 15 komadov, od tega 5 z vokalnimi gosti in eno priredbo. Prva pesem in tudi prvi odmevni single je Lift Me Up, na katerem sodeluje Rob Halford (Judas Priest). Začetek napove vhod v heavy metal klasiko, v kateri enostavno moramo slišati Halfordov vokal. Trdi ritmi in speven refren, ki bo še kar nekaj časa odmeval po koncertnih dvoranah. Temelji komada so postavljeni na trdih ritmih, pa kljub temu posežejo do heavy metal solaže. Od malo manj značilnega FFDP komada k značilnemu – Watch You Bleed, energično »romantičen« komad, od cleana do growla, prepletanje nežnosti in boja. Povsem tradicionalna sestava komada, ki je za nekatere že prevečkrat slišana, a kljub temu je različica FFDP povsem njihova. Od energične romantike nas album vodi do energično sovražno nastrojenega You. Dekleta in fantje, dobili ste tisti pravi komad, ki ga boste z veseljem predvajali nekomu, ki ga ne morete videti in mu bo takoj jasno, da mu ne želite biti podobni in da vam zanj ni prav nič mar. Seveda pa piko na i dodajo trdi bobni, kitare in celo nekakšen breakdown del, ki se razvije v solažo.
Da se ne bomo preveč razjezili pa poskrbi naslednji, naslovni komad Wrong Side Of Heaven. Klasična FFDP balada z pridihom skorajda akustične kitare in razvojem do strastnega refrena. Tiste umirjene kitare se na žalost malo premalo sliši, tako da se ne razloči, ali je kitara ali pa so v ozadju klaviature. Tokrat je ozadje preveč natrpano. Ste že razneženi? Burn MF, pri katerem boste kratico razvozlali sami, vas bo takoj poslal nazaj na peklena tla heavy metala. Čisti groove komad s pridihom heavy metala, a prav nič drugačen od klasičnih FFDP. Zopet več poudarka na vokalu, nekaj izpostavljenih dvojnih pedalk in že smo pri grešnem groovu I.M.Sin pri katerem ne moremo mimo borbenih bobnov, ki so pri komadu prevzeli kar glavno vlogo. Speven refren, ki zopet dviguje naš egoistični strah in željo po petju s tisočimi drugimi.
Sedmi komad ima na trinajstem mestu sicer svojega dvojnika s sladkorčkom, pa prvo nekaj besed o temu na sedmem mestu. Anywhere But Here želi biti romantičen, a energičen groove/heavy komad, vendar mu po mojem mnenju nekaj manjka. Bobnarski ritmi ostajajo isti kot v zadnjih nekaj komadih in posledično nastane dougčas. V zadnjem delu komada se nam razodene presenečenje, katerega v celoti slišimo v drugi verziji pri koncu albuma. In sledi nekaj povsem drugega ... ali pa tudi ne. Dot Your Eyes – groove, trdi bobni, ustrezne kitare, growl, skoraj že Sabaton vzdušje, pa smo tam. Seveda je tukaj velika tematska razlika, a na žalost manjka raznolikosti. Dolgčas prekine balada M.I.N.E. (End This Way), ki me osebno (na žalost ali sramoto) preveč spominja na osladne Nickelback komade. Zato kar hitro mimo na prvo in edino priredbo na albumu – Mama Said Knock You Out v originalni izvedbi rap izvajalca LL Cool J-ja. Zaradi originalnosti komada se je zasedbi pridružil rapper Tech N9ne. Kako se pa to vse sliši? Rap pesem z metal podlago. Meni osebno nič posebnega, a kljub temu boljše poslušanje kot original.
Diary of a Deadman, zadnji pred veliko trojico komadov z gosti. Malo drugačen od prej slišanega, saj je tokrat bolj zrecitiran kot pa odpet. Kar sicer niti ni tako slabo glede na to, da je večino podlage prevzela kitara, ki je več ali manj glavni nosilec celote. Prva ponovitev je komad I.M.Sin, o katerem ni za dodati nič več razen tega, da je tokrat del vokalov prevzel Max Cavalera (Soulfly). Sledi mu druga ponovitev Anywhere But Here, kjer del vokalov prevzeme Maria Blink (In This Moment). Tretja ponovitev, Dot Your Eyes pa je za gosta postavila Jameya Jasto (Hatebreed).
Zakaj se je zasedba odločila za dvojne izdaje komadov, mi ni jasno, bolj kot kaj drugega mi je povsem brez pomena. Jasno je, da bo zasedba na koncertih (razen v posebnih primerih) pesmi izvajala brez gostov, a kljub temu bi bile verzije z gosti več kot dovolj, saj se vsaj pri verzijah z gostoma iz Soulfly in Hatebreed in »originalom« razlika skorajda ne opazi. Materiala jim pa tudi verjetno ne primanjkuje, glede na to da kmalu izide drugi del albuma. Američani so želeli ponuditi nekaj novega, pa jim ni najbolj uspelo. Že prevečkrat slišanim komadom se tokrat pridružujejo še neprimerne ponovitve, zaradi katerih je celoten izdelek smešen. Če ga boste poslušali v celoti, izvolite, vendar ga verjetno večkrat kot enkrat ne boste, vsaj v celoti ne.