Po padcu železne zavese se Rusi uspešno, praktično na vseh področjih, tako gospodarskih, kulturnih, športnih širijo po celem svetu, njihovi metal bandi pa zaenkrat še kar ostajajo izolirani znotraj svojih meja. Scena tam ni majhna, a očem tujcem še precej neznana. A počasi tudi ruski metal bandi stegujejo lovke izven svojega domačega teritorija in eden izmed teh so tudi Grenour, doma iz severnega dela Sibirje. Band deluje že petnajsto leto, nekoč death metalska zasedba je doživela stilsko preobrazbo in se sedaj predstavlja kot nekakšen tehnični death/thrash/industrial hibrid.
Na njihov zvok so poleg »fear factoryjevske« industrialnosti daleč najbolj vplivali švedski kaotiki Meshuggah. Grenour se prav tako kot svoji vzorniki poslužujejo značilne poliritmike, igrajo se z najrazličnejšimi ritmičnimi vzorci. Čeprav se najde tudi kakšna melodična pasaža, je poudarek na surovi udarnosti, odrezani riffi in ritmu nasprotni »pumpajoči« bobni ustvarjajo močan groove. Iz ozadja pa zvočni kaos nadgrajuje industrialna elektronika. Vokalist se drži surovega govornega petja, v vsaki skladbi dobi družbo različnih vokalnih intermezzov v obliki eho effektov, refrenov tipa Soulfly, agresivnih thrasherskih ali hardcorovskih krikov in tudi melodičnih vokalnih linij, odpetih s clean vokalom. V nasprotju z Meshuggah pa Grenour ves ta intenzivni kaos spravijo v triminutne skladbe, tako da je mini albuma konec že po dobrih dvajsetih minutah. So se pa zelo potrudili za njegov izgled; dodali so mu še zanimiv multimedijski del.
Grenour se zaenkrat še preveč zgledujejo po svoji vzornikih, a potencial in znanje imajo, tako da jim verjetno ne bo težko narediti kaj bolj samostojnega.

Matjaž