Sveži oaklandski mincerji/gore grinderji Haggus, ki so od leta 2014 nakopičili dobrih 40 izdaj, se še kar niso ustavili. Ja, ostajajo zvesti tradiciji Agathocles, utemeljiteljev mincecora, ki so, začenši leta 1988, nagrmadili že skoraj 500 izdaj. Zaradi grmade izdaj, v kateri je samostojna izdaja polne dolžine redkost, sem se odločil, da recenziram kar oba solo albuma.

Na tej točki bi se spodobilo, da nekaj besed namenim podžanru mincecore. Po besedah Jana Frederickxa, enega ustanoviteljev Agathocles, razlogi za svojevrsten grindcore, ki so ga začeli, ležijo v vedno večjem oddaljevanju le-tega od korenin v prid tehničnosti. To dogajanje v začetku 90-ih opazimo denimo pri Napalm Death, katerih zvok se vključi v vedno močnejši tok zgodnjega death metala, čeprav se band ideološko ne spremeni. Hkrati se deli grindcore scene tudi ideološko združujejo z death metalom, glasba postaja pomembnejša od sporočila in tako grindcore kot primarno socio-politično angažiran žanr slabi. Agathocles so se načrtno vrnili k zvoku in stasu grindcora, kot ga poznamo iz legendarne plošče Scum prej omenjenih Napalm Death, kjer sta v ospredju predvsem energija ter sporočilo, zvok pa je nekoliko bolj surov. Izraz »mincecore« je bil bolj ko ne prva stvar, ki je članom padla na pamet, ko so jih v nekem intervjuju spraševali po imenu nastajajočega podžanra. Skupine, kot so Archagathus, Unholy Grave, Dahmer itd., so podžanr peljale naprej, prepletati se je začel z ostalimi podžanri grinda, od noisegrinda do goregrinda in deathgrinda, pri čemer sta socio-političnost in surovost vedno ostali.

Haggus so se v zadnjih dveh albumih pomaknili precej na goregrind/deathgrind del spektra, manj je kaotičnih blast beatov, zaznamo pa lahko močan oldschool death metal vpliv. Še posebej to velja za ploščo Gore, Gore … And More Gore, na kateri je že produkcija veliko bolj čista kot pri povprečnem mince albumu, Plausibility of Putridity pa se postavi v za mince nekoliko bolj tipično obliko. Na splošno je za Haggus, pa tudi mincecore sam po sebi, značilno spreminjanje zvoka preko izdaj. Medtem ko pišem to recenzijo, je izšla še ena split izdaja, Haggus / Weedeous Mincer, katere produkcija je za razliko od opisovanih albumov precej »kletna« (kar sicer izpade izredno zabavno, ob še bolj death metal zvoku in rifaži Haggus). Distorzirani »čebelica« basi, še ena od zapuščin plošče Scum, in nizko uglašene kitare naredijo zvok težek in umazan kot voda v oaklandskem pristanišču.

Kompozicijsko Haggus vztrajajo pri tipičnih polka ritmih s »caveman« rifi, ki jih vzamejo za osnovo in izpeljejo precej bolj death variacijo na temo. Vodilo je še vedno dinamika polka – osnovni blast beat, značilna za mince in goregrind, ki jo ravno prav začinijo z nekoliko nestandardnimi riffi in ritmi, da vse skupaj zveni zanimivo, ne izgubi pa surovosti. Linije, ki odmevajo po glavi še dolgo.

Naj povzamem: čeprav je mincecore v osnovi od metala nekoliko oddaljen podžanr grindcora, sta Gore, Gore … And More Gore in Plausibility of Putridity albuma, ki ju priporočam vsem ljubiteljem goregrinda, nikakor pa ju ne smejo zgrešiti tisti, ki pri le-temu pogrešajo malo več glasbenosti (in death metala).