Z naslednikom albuma First Aid, ki je izšel pred kar šestimi leti, se v čisto prenovljeni zasedbi vračajo domači Hangar 55. Nova izdaja Asylum predstavlja nekoliko drugačno barvo zvoka, kot jo najdemo na First Aid. Največja in takoj opazna razlika so vokali. Francija Stritarja in njegove divje in agresivne vokale so zamenjali čistejši in bolj umirjeni vokali Anžeta Čuka.

Vokalni kontrast med albuma je zelo očiten, Hangar 55 so že samo zaradi tega nekoliko drugačen band. Malenkost manj očitna je nekoliko višja stopnja melodičnosti napram prvencu, ki ni takoj opazna, saj se prenovljena melodika izjemno prilega novemu vokalu (ali obratno?). Poleg tega je večina agresivnejših komadov postavljena v prvi del albuma. Težišče se je tako nekoliko premaknilo iz »heavy« v bolj melodične vode, vendar ne na revolucionaren način, pač pa bolj v smislu evolucije banda. Nikakor ni možno trditi, da melodičnih riffov ni bilo že prej prisotnih, kar potrjuje na primer komad Gasoline, je pa sprememba vokala občutno prispevala k temu, da je melodika prišla bolj v ospredje. Še vedno se torej pogovarjamo o heavy metalu, je pa tokrat manj old school potez v pričo bolj sodobnih. Dejstvo je, da so pesmi bistveno bolj pete in manj agresivne, kitari se nekoliko več poslužujeta terc, ritmični del pa v povprečju ni več tako »težak« kot na First Aid. Prenovljeno melodičnost lahko opazimo predvsem v pesmih My Life is Taken, Final Regret in Time. Agresija je še vedno prisotna, vendar z drugačno barvo zvoka. Ta v pesmih večinoma prihaja iz instrumentalnega dela, predvsem iz udarnih in melodičnih kitarskih riffov, kot na primer v pesmih Asylum ali Wings in Pilots, ritem pa pride najbolj v ospredje v »težji« Follow the Madness.

Skorajda se pričakuje, da ima vsaka heavy metal plata tudi balado, tako da je ta prisotna tudi na albumu Asylum. Love Remains je predzadnja pesem in hkrati ena izmed najdaljših na albumu. Premagata jo le še najdaljša Final Regret in Time, ki zaključi album. Slednji dve pesmi je treba poudariti, saj zelo dobro predstavljata na dolgo opisano in prenovljeno melodiko. Da si lažje in bolj evokativno predstavljate, o kakšni vrsti melodike je govora, naj omenim, da imata pesmi Final Regret in Time rahel, res rahel priokus Hammerfallov. Love Remains, Final Regret in Time so torej trije najdaljši, preko šest minut dolgi komadi, ki skupaj zajemajo skoraj polovico celotnega predvajanja. Ravno povprečna dolžina komadov je še zadnja opazna razlika v primerjavi s prvim albumom, saj so na Asylumu na splošno komadi nekoliko krajši.

Ali je šlo za prilagoditev instrumentov drugačnim vokalom ali prilagajanju vokalov na bolj pojoč instrumentalni del, ni jasno, vendar deluje. To lahko preverite tudi sami, band je namreč včeraj objavil celoten album na YouTubu. Petje in instrumenti ustvarijo pravo sinergijo, saj se Čukovi vokali izjemno dobro prilegajo komadom, velja pa tudi obratno. Glede na to, da gre tu za največjo razliko s prejšnjo izdajo, bo zelo zanimivo spremljati, kako se taki, manj grobi vokali izkažejo na komadih, v katerih je sposobni Franci Stritar znal povleči na dan blazno dozo energije. Sicer bi bil tudi obraten preizkus zanimiv, torej s Stritarjem na komadih z nove izdaje Asylum, je pa vprašanje, ali je to realna možnost. Dejstvo je, da gre za dve odlični izdaji Hangar 55, čeprav zelo drugačni po duši, še vedno s skupnim imenovalcem heavy metala. S kombinacijo obeh izdaj so Hangar 55 živ dokaz (v odgovor tistim, ki trdijo obratno), da je veliko raznolikosti tudi v tej zvrsti. Spremeni se oblika komadov, barva zvoka, vendar heavy metal še kako živi in se še naprej razvija vzporedno z veliko množico kasneje nastalih podzvrsti.