Nemški glasbenik, vokalist, kitarist, komponist in še kaj, Oliver Hartmann je širši javnosti postal znan z delovanjem v neupravičeno spregledanih At Vance, večina pa se ga verjetno najbolj spominja po odličnem sodelovanju pri metal operi Avantasia. To še zdaleč ni bilo edino tako gostovanje, Oliver je zaželen in reden gost pri podobnih projektih in tudi na albumih posameznih bandov. Od odhoda iz At Vance pa največ časa vseeno posveti solo karieri oziroma lastnemu bandu Hartmann. Balance je tako že album številka štiri po prvencu Out In The Cold iz 2005.
Za razliko od ostalih bolj metalsko usmerjenih projektov, Oliver pri Hartmann odkriva svet klasičnega (hard) rocka in tudi AOR-a. Balance pomeni logično nadaljevanje prvih treh albumov in predstavlja Oliverja kot izkušenega rockerja, ki zna pisati radijsko poslušljivo rock glasbo, ne da bi se pri tem moral ozirati na kakršnekoli moderne rockovske trende. A ker tu ne gre za nikakršne komercialno usmerjene hite, bo žal skladbe s tega albuma v tematsko primerni oddaji zavrtel (seveda ne pri nas) kvečjemu kak zelo dober poznavalec in spremljevalec dogajanja v, lahko rečemo, »underground« klasični rock sceni. Za kaj takega pa je na albumu dovolj kvalitetno primernega materiala. Sploh v prvem delu, kjer prevladujejo energične, melodične rock skladbe kot All My Life in Like A River z zelo zanimivimi vokalnimi linijami. Skladbe seveda večinoma slonijo na vokalnih aranžmajih, kjer je Oliver še enkrat več predstavil svoje odlične sposobnosti – tako kar se tiče forme kot izvedbe. Vse je narejeno preprosto, minimalistično, učinkovito, a med mirnejšimi, baladnimi skladbami se najde tudi kakšen nebodigatreba. Kot je tudi priredba 80's pop hita Shout zasedbe Tears For Fears. Mogoče pa Oliver do nje goji kakšna posebna čustva, saj jo je nekoč priredil že z At Vance.
Priredba gor ali dol, brez nje je Balance zelo solidna, zrela rock plošča, primerna za zahtevnejše poslušalstvo, ki se ne zadovoljuje le z rockovskimi himnami in »kičastimi« baladami.