Iz firenškega podzemlja se ponovno oglaša drone dvojica Hate & Merda, s tretjim dolgometražnim albumom Ovunque distruggi. Mizantropija, nihilizem, sovraštvo, bolečina in samota so že vrsto let v središču delovanja italijanskega projekta, ki ustvarja posebno mešanico drona, sludgea in post-hardcore glasbe. Hipnotični bobnarski ritmi služijo kot podlaga izredno nasičenemu kitarskemu tonu in vokalu, ki besedila bolj recitira kot poje.

Album je izšel na letošnje valentinovo, kar gotovo ne preseneča glede na glasbene in tekstualne vsebine, prav tako pa ne preseneča, da je tako črnogled album nastal v svetovni situaciji, ki jo že (pre)dolgi dve leti doživljamo. Ovunque distruggi nakazuje na določeno stopnjo glasbene evolucije projekta, ki je tokrat vključil tudi nekaj elektronskih delov, ambientalnih momentov s čistim kitarskim tonom in uporabe šepetanja, vse to v funkciji glasbene narativnosti. Ta namreč ne raste iz kvadratnih, definiranih glasbenih struktur značilnih za popularno glasbo (v širšem pomenu, vključno z rockom, metalom in podzvrstmi), temveč skoraj iz komunikacije med člani Unnecessary2 (kitara, vokali) in Unnecessary27 (bobni) oziroma kot glasbena spremljava naraciji vokala, ki pogosto terja upočasnitve ali nasilne zaustavitve, kot so značilne za sludge.

V zadnjem diskografskem naporu je italijanski duo presegel pretekle produkcije in dodal nove razsežnosti konceptu prenašanja trpljenja v glasbo. Pravzaprav dobi poslušalec vtis stalnega razvoja glasbene (zvočne?) govorice skupine, ki vsakič eksperimentira z novimi elementi, kot so, na primer, zgoraj omenjeni. Besedila podajajo koncepte mizantropije in nihilizma na metaforični, simbolni in včasih celo skoraj abstraktni ravni, kar še bolj privleče poslušalčevo pozornost. Če pa so bile na prejšnjih albumih pesmi nekako srditejše, lahko v Ovunque distruggi zaznavamo tudi nekakšno predanost, zlom pod neznosno težo obstoja, ki je nedvomno tudi sad dveh let lebdenja v limbu, ki ga je ustvarila pandemična situacija. Zanimiv je ambientalni vložek Ovunque (povsod), ki nekako razpolavlja album – če je pred njim razpoloženje usmerjeno v sovraštvo, se po njem to postopoma prelije v nekakšno žalovanje in spoznanje, da je kateri koli trud zaman. Prav ta koncept je krasno predstavljen v prvih dveh verzih predzadnje pesmi, Sottovoce (šepetaje) – C'è una casa in fiamme/non chiamare aiuto, è troppo tardi (Neka hiša je v plamenih/ne kliči na pomoč, prepozno je).

Ovunque distruggi je verjetno (do zdaj) najbolj uspešen in zanimiv album Hate & Merda, ki so že na predhodnikih pokazali originalnost in določen know-how v posredovanju negativnih občutkov in izvajanju glasbe, ki udari kot brca v zobe, ko si že na tleh. Album lahko poslušate na tej povezavi, kjer je tudi na razpolago za brezplačen prenos.