Helheim sem v svoji nekajletni karieri obiskovanja koncertov v živo videl le enkrat. Od tega obiska je v četrtek, 5. novembra 2015, minilo že pet let, v spominu pa mi je poleg navdušenja nad celotnim dogodkom in izborom nastopajočih med drugim ostalo še godrnjanje frontmana V'gandra, da smo (beri: publika) preveč statični in da naj začnemo ustrezno noreti, kajti to, kar slišimo, je »jebeni black metal«. Toda tega banda že dolgo ne dojemam več kot brutal black metal. K temu prištevam prvenec Jormundgand in še deloma njegovega naslednika Av norrøn ætt, nakar so Helheim v mojih ušesih postali avantgardni ali progresivni folklorni viking metalci. Do danes je zasedba izdala osem dolgometražcev in dva EP-ja, ti pa se med seboj razlikujejo po tem, da četverica iz Bergna na določenih zveni malo bolj progresivno, spet na drugih bolj atmosferično in folklorno, pri čemer black metal vse njihove elemente združuje v smiselno celoto, vendar v njej ne dominira.
In takšno je pravzaprav bistvo albuma raunijaR. Tega bi opisal kot folklorni viking metal tiste bolj umirjene sorte, ki spominja na počasne ladijske premike Vikingov, ki se izmučeni po spopadu vračajo domov, ali Vikingov, ki po utrudljivem boju počivajo in nabirajo novih moči. Konkretno pomeni to dosti srednje hitrih in počasnih trenutkov, ki gradijo atmosfero na nemetalskih elementih, kjer je glavni temelj folklora, osnovana na godalih in klavirju ter zborovskem petju in ženskem vokalu. Za dodaten čar, sploh med komadom Åsgards fall III, pa poskrbijo futuristične/progresivne melodije, ki albumu podelijo povsem drugačno noto.
S tega vidika prehod s prvega akustičnega komada na drugega metalskega predstavlja torej pravi šok, ko poslušalec sčasoma ugotovi glavno tendenco ploščka. Lahko bi celo trdil, da naslovni raunijaR deluje kot nekakšen tujek, saj je bolj podoben temu, kar je band ustvarjal v preteklosti, in manj svoji današnji glasbeni podobi. Slednja pa v mojih ušesih doživi vrhunec z zaključnim komadom Odr, epsko mešanico med folkloro in progresijo. Kdor je torej sit kričečega black metala, naj poskusi Helheim, tisti, ki pa njihovo glasbo že poznate, pa tudi ne bi smeli biti razočarani.