Soočanje s kraljem pekla že dolgo ni bilo tako pristno! S tem albumom so Helstar definitivno zaslužili častno mesto v peklu ob boku samega kralja (to, kar so si AC/DC zaslužili z Highway To Hell ter Back In Black). Zvok je tu tako zlovešč, da imam občutek, da je dobil zeleno luč prav od samega kralja pekla. Popolnoma nič nas ne odreši pred rušilno mogočnostjo tega izdelka. Dolgčas, brezveznost, amaterstvo, neznosnost … lahko kar črtamo ob poslušanju albuma The King Of Hell. Skeptičnost je odveč, saj nam ameriški power metalci Helstar servirajo zvrhano mero kvalitete in impresionirajo vse od začetnih taktov. Povrhu tega ne komplicirajo, igrajo naravno, sproščeno in neprisiljeno. Občutek za glasbo jim je prirojen, kar pa obenem v Helstar primeru ne pomeni, da so komadi lahkotni kot pljunek v morje.
Helstar za razliko od mnogih ostalih odkrivajo še enega asa iz rokava, ki se imenuje privlačnost. Gre za glasbeni magnet, ki v uho poslušalca naniza nalezljive elemente, pa naj bo kitarska harmonija, speven refren, (abstrakten) kitarski solo brez primere ali specifičen vokalni okrasek. Z The King Of Hell nadaljujejo tam, kjer so leta 1989 končali s famoznim Nosferatu, ne pa tam, kjer se je dejansko zaključil njihov prejšnji studijski album Multiples Of Black (1995). Le zvok je mnogo bolj nabildan, pa tudi stilsko so se pomaknili nekoliko bolj k thrash metalu (Pain Will Be Thy Name, zaključek naslovnega The King Of Hell). Vseeno pa se ne bojijo uporabiti tudi (bolj počasnih) elementov heavy metala, naprimer v In My Darkness.
Album predstavlja vrnitev magične zasedbe iz obdobja albuma Remnants Of War, za bobni pa jih zastopa Russell DeLeon. James Rivera je naravna sirena, nekateri njegovi screami delujejo kot kriki žrtev v peklu. Jerry Abarca je heavy metal basist 'par excellence', bobne pa je res potrebno slišati, da je mogoče verjeti popolnosti. Helstar brez kitar pa bi bili kot James Rivera brez Helstar. Kitarist Larry Barragan je prav toliko zaščitni znak Helstar, kot vokalist James. Eden od tistih kitaristov "shredderjev", le da zna za razliko od mnogih preostalih priigrati privlačne riffe, solaže, harmonije. Z Robom Trevinom ob boku pa sta pravi čarodejski dvojec.
Helstar so našli pravo razmerje med agresijo in melodiko, balanco, ki zagotavlja trdosrčen metal, a se ne sramuje svoje melodične plati. Gre za perfekten metal album, ki je absolutni kandidat za najboljši album leta. Veliko olajšanje predstavlja občutek, da kupljeni original ni bil le zaman stran vržen denar, ampak celo poplačana naložba!
Celo sam peklenšček je blagoslovil ta plošček, zato bi moral biti na seznamu pomembnih jutrišnjih opravil prav nakup The King Of Hell.

Darijan