Horna so se vrnili. In kje so bili, se zdaj morda kdo sprašuje? Nikjer, le prekinili so trend množičnega proizvajanja studijskih izdelkov enkrat ali večkrat letno in prestavili v nižjo prestavo oziroma zmanjšali proizvodnjo na en izdelek na vsaki dve leti. Je s tem zrasla kakovost? Adventus Satanae, EP iz leta 2011, je že nakazal, da temu ne bo tako, deveti studijski album Askel Lähempänä Saatanaa pa to sedaj odločno potrjuje. Sicer je zgodba svežega albuma drugačna kot zgodba EP-ja, ki je bil prepojen z riffi stare norveške black metal šole, nikakor pa to ni zgodba, ki bi govorila o uspehu.
Ko se motor Askel Lähempänä Saatanaa počasi začne zaganjati (pomoč pri tem mu v prvih minutah nudi instrumental Alku), poslušalec hitro dojame, v katero smer ga bo odneslo. Hiter in umazan black metal stare šole z navito distorzijo in hreščanjem vsepovprek, ki je odgovoren za pristen in všečen garažni zvok. Žal pa se tukaj navdušenje konča – vsaj pri meni. Horna se v letu 2013 sicer znajo ustaviti na pravih mestih, upočasniti zadeve, jih začiniti s kakšnim počasnim ali (večinoma) srednje hitrim riffom, preden nato motor ponovno navijejo do maksimalnih obratov, a vse skupaj je enostavno premalo catchy in zanimivo za moja ušesa, da bi po dvajsetih letih obstoja banda lahko rekel: »Zdaj sem pa postal ljubitelj njihove glasbe!« Enostavno pogrešam več tega, kar ponuja druga polovica skladbe Yhdeksäs Portti (zrel riff, brez odvečnega šopanja, občutek skozi složnost), in manj ponavljajočih se struktur komadov, saj nenehna kombinacija »šus – počasen del – ponovimo šus – ponovimo počasen del« postane dolgočasna že po drugem poslušanju.
Morda bodo zvesti privrženci banda navdušeni, krajših svetlih točk na albumu je zagotovo dovolj, a Horna z Askel Lähempänä Saatanaa svojega kroga oboževalcev zagotovo ne bodo drastično razširili.