Progresivno tehnični death metal. Trondheim, Norveška. Ne gre ravno skupaj, a ne? Pa vendar Hypermass predstavljajo eno izmed najbolj obetavnih zasedb, ki v severni temi piše glasbo, ki jo lahko primerjamo z bandi, kot so Sylosis, Gojira, Allegaeon in Revocation. Približno 10 let nazaj, po razpadu in konstantnih menjavah zasedb dveh povsem različnih bandov, so prijateljske vezi pripeljale do združitve pod imenom Hypermass. Kar se je začelo kot tipični melodični death metal, je skozi leta razširilo vejevje na različna področja modernega brutalnega žanra. Vesoljske klaviature, poliritmi, izjemno progresivne kitarske dele in kruleč vokal so bili po dekadi ustvarjanja strnjeni v prvi celovečerni album z naslovom Empyrean.

Devet komadov, vključno z instrumentalnim introm, nas popelje na potovanje skozi različne elemente modernega death metala. Uvod The Constant prav s sodobnimi, »vesoljskimi« vložki morda napove nekaj klasično generičnega, a je Empyrean vse drugo kot to. Nasičenost, ki to ni, ampak je vse skupaj rezultat izjemno kakovostne produkcijske obdelave, pripelje do tistega mastnega zvoka, ki ga pogrešam pri mnogih zasedbah omenjene zvrsti. Tisto več, da lahko rečem: »Tole pa ni samo tehnično nadrkavanje«. Hivemind z djent uvodom in enostavnim, a zadovoljivim riffom ter smiselnimi poliritmičnimi vložki postavi prihajajočim komadom mejo zelo visoko. Tudi ob preskoku v izjemno globok growl in prej omenjeno nasičenost se jasno razloči sleherni instrument – od visoko toniranih klaviatur do basa. The Degenerate Strain me morda v začetku spomni na začetke In Flames oziroma tiste bolj klasične skandinavske oziroma gothenburške melodične death metal bande. Tudi sam refren, ki je do neke mere odpet, spomni na skupine tipa Soilwork in Dark Tranquillity. Za razliko od slednjih pa pri Hypermass komad peljejo naprej bobni s konstantnimi prehodi in menjavo ritmov. Tudi breakdown in povsem heavy metalska solaža pašeta v komad in sta vanj pripeljana zelo gladko. Na četrtem mestu stoji Null And Void, ki s kitarsko uglasitvijo in sestavo spominja na Sylosis ali Gojiro. Počasnejši riffi in enostavni prehodi brez oteževanja predstavljajo eno manj nasičenih in tehničnih skladb. A fantje se niso umirili za dolgo, saj s To Dissect And Serve ponovno preidejo na izjemno hitro igranje. Djent in poliritmi jim predstavljajo zgolj nosilnost in ne nujno vodilno nit. S hitrimi bobni se oprimejo tudi klasičnega brutalnega death metala, ki pa se venomer poigrava z melodiko. Najdaljša pesnitev, dobrih šest minut dolg Behind The Leviathan, pa se povsem umiri in postreže z groovy djentom. Izstopajoč je zagotovo vmesni instrumentalni del, v katerem se prepletajo in družijo bobni, klaviature ter kitare, ki se poigravajo z glavno melodijo, ki jo pripeljejo do vrhunca v simfonični solaži in melodično nasičenem zaključku komada. Na zadnjih treh mestih ploščka stojijo precej hiter Equalizer, ki se ponovno bolj približa modernim, hitrejših zvrstem death metala; naslovni Empyrean se od tega ne odmakne preveč, doda mu zgolj malenkost več lomljenja ritmov. Pri slednjem izstopata tudi spevnejši refren in tekoči riffi oziroma melodija. Na zadnjem, a vsekakor ne slabem mestu, pa se je znašel naslov Motherdome, ki z elektronskim uvodom napove še zadnji vstop v sodobno tehnično progresijo death metala.

Hypermass so z Empyrean pokazali, kako se na pravilen, primeren in poslušljiv način gradi na modernosti komada oziroma zvrsti. Kot že omenjeno, gre pri zasedbi za nasičenost, ki pa je kakovostna, močna, energična in strogo premišljena. Od uvoda do vrhunca, refrena ali zaključka, nas peljejo po izjemno poslušljivi poti, ki jo večkrat prekinejo odlične solaže, ki pokažejo tudi delček »nadrkavanja« – a tega ni preveč. Vsekakor je album dokaz, da se staro lahko sreča z novim, modernim ali celo post-modernim, če le vemo, kako se stvari lotiti.