Ko nekdo napove istoimenski album, potem pač ni šale. Black Sabbath – Black Sabbath. Iron Maiden – Iron Maiden. Dream Theater – Dream Theater. Satyricon – Satyricon. Korn – Korn. Slipknot – Slipknot. Rage Against the Machine – Rage Against the Machine. Metallica – Metallica (a.k.a. The Black Album). Lamb of God – Lamb of God. In tako naprej v neskončnost. V spominu imam besede frontmana slednjih, Randyja Blytha, ki je dejal nekaj v smislu, da band okrona samonaslovljeni album samo in edino takrat, ko je prepričan, da je glasba na njem sama esenca banda, reprezentativni primer celotne diskografije. Glasba, ki jo človek predstavi novincem, ki bandovega zvoka še ne poznajo. Samonaslovljeni album reče bobu bob. Hja, vsaka medalja ima dve plati in od zgoraj naštetih primerov se najdejo primeri, ki potrjujejo Randyjeve besede, ter tudi tisti, ki jih negirajo. Kam pa sodi Ihsahn – Ihsahn?

Da odgovorimo na to vprašanje, morda najprej ponovimo teorijo: Ihsahn je v bogati post-Emperor solo karieri izdal teh osem studijskih albumov: The Adversary (2006), Angl (2008), After (2010), Eremita (2012), Das Seelenbrechen (2013), Arktis (2016), Àmr (2018) in aktualnega Ihsahn (2024). Problem nastane, ker je Ihsahn glasbeni genij in je vsak album sonično edinstven ter težko neposredno primerljiv z drugimi. Skupni imenovalec vseh albumov je, zelo poenostavljeno rečeno, kombinacija blackmetalskih elementov z raznimi progresivnimi variacijami in raznolikimi glasbenimi zvrstmi/stili. Tokrat je bil black metal kombiniran z recimo temu epsko filmsko orkestralno glasbo, ki na trenutke spominja na broadwayevske predstave.

Prvobitni inštrument Ihsahna ni kitara, ampak klaviature, zato se je morda odločil, da je končno napočil čas, da jih postavi v ospredje. Med pisanjem glasbe je po zvoku sodeč gledal filmske maratone Gospodarja prstanov, Hobita, Igre prestolov in podobnih epskih mojstrovin. Album kot celota bi lahko zlahka opisal kot en dolg komad, saj se tematika in glasba brez grobih presekov elegantno zlivata druga v drugo. Cervus Venator bi zlahka umestili v Gospodarja prstanov, kjer ob glasbi gledalec zre pokrajino, kjer prebivajo hobiti ali pa se v nebo dvigujejo mogočne gore, pod katerimi pohlepni škratje rudarijo do onemoglosti (Diggy Diggy Hole, anyone?). Naziv »najbolj blackmetalski komad albuma« bi pripadal Pilgrimage to Oblivion, a z obilo broadwayevskimi in drugimi orkestralnimi vložki. Twice Born tudi ne peša s tempom, a odsotnost blast beatov omili agresijo. Blood Trails to Love je pa kaotičen v smislu, da meša ogromno kontrastov. Izpostavil bi tandeme growl – čisti vokali, melodika – surovo riffanje in hitro – počasi. Zanimiva mi je bila še zaključna instrumentalna misel albuma, Sonata Profana, ki album dovrši z mešanico turobe in sveče v temi.

Zanimivost produkcije albuma mi je bil občutek, kot da je v glasbi venomer, poleg inštrumentov, prisotna tudi »tišina« oziroma občutek, da »nekaj manjka«. Popolna antiteza stoner distorzije ali old school metala, kjer je v ozadju vedno prisoten šum in nejasne identitete vseh glasbil. Ihsahn je čist kot solza in tudi v polifoniji se jasno loči čisto vsak inštrument. Razmerje med blackmetalskimi prvinami in kompleksno (progresivno) orkestralnimi aranžmaji se prevesi v prid slednjih. Navsezadnje, Ihsahn je dal že dostikrat jasno vedeti, da se je naveličal ustvarjati vedno iste, pa čeprav všečne emperorske viže.

Štejem se za progresivca, ni dvoma. Ampak prevelika doza kompleksne in intelektualne glasbe, ki jo ljubijo profesorji na fakultetah, lahko človeka grozno izmuči in kognitivno utrudi. V tem oziru je glavna kritika Ihsahna ravno to, da zna pretiravanje v kompozicijah doseči ravno nasprotni učinek od želenega – beg k primitivnim štiričetrtinskim taktom tipa tradicionalnega black, death ali thrash metala. Zgodovina je zgovorna sama zase – pretiravanje progresivnega rocka v 70-ih (Pink Floyd, King Crimson, Jethro Tull, Jimi Hendrix, Emerson Lake & Palmer, Rush, Yes, Uriah Heep itd.) in pomanjkanje surove, preproste ter divje energije je rodilo punk s Sex Pistols na čelu. Če prenesem misel v Ihsahnov kontekst: prekomerno poslušanje aktualnega Ihsahnovega albuma lahko pri poslušalcu povzroči beg k Emperorjevim klasikam.

Če se vrnemo k zgornjemu vprašanju: Je istoimenski Ihsahn tisto, kar trdi Randy? Jaz pravim »ne«. Pa vi?