Če obstajajo paralalelni univerzumi, potem delo prvih dveh plat od Carcass nadaljujejo recimo County Medical Examiners, čase Necroticism oz. Swansong pa recimo Exhumed in Impaled.
Vendar - če se osredotočim samo na Impaled - gre vseeno za svojevrstno entiteto, ki grozi iz dimenzije onkraj vsega, kar se verjame o življenju in smrti. Če mislite, da se s smrtjo vse konča, se motite in v to so vas prepričali Impaled s prejšnjo ploščo Death After Life (ironični naslov). Tam so Impaled že imeli svojevrstno identiteto, ki jih je ločila od klonov Carcassov in ostalih. S ploščo The Last Gasp pa kažejo, česa so vse sposobni narediti v lastnih patoloških eksperimentih. Po zvokovno slabši in na trenutke precej kaotični Death After Life so Impaled našli uspešno formulo, ki vrača krvi željne zombije v naša ušesa in duše. Že takoj boste opazili, da je zvok te plošče izrazito organski (ne glede na to, da fantje opevajo trupla in bolezni, hehe) in naraven in celo ... prijetno topel. Kot kozarec krvi v vaši roki. Vsak detajl operacije se sliši, kot se mora.
Ampak, doktorji so tisti, zaradi katerih so patološki eksperimenti prava stvar. Najprej vokalista/kitarista, doktor Sean McGrath in (dejanski) doktor (oz. MD) Jason Cocol sta mojstra v carcassovski zapuščini rabe in menjavanja dvojnih vokalov. Res je, da nista edina v tem žanru, ampak njuna vokala sta tako nagravžno podobna Steerovemu in Walkerjevemu, da je zakon! Poslušajte neverjetne menjave v komadu G. O. R. E. Kitarsko je tole daleč od poceni gore grinda - tole je že skoraj prav morbidna lepota death in thrash metala direkt iz konca osemdesetih/začetka devetdesetih. Mater, na trenutke zveni, kot bi poslušal mix med Master Of Puppets, Necroticism in Death. Odlično! Solaže, (dis)harmonije, riffi - vse je prekleto dobro in ima večji učinek kot vsi Romerovi triki v filmu Night Of The Living Dead. Bobnar Raul Vareda je točen, dinamičen in udaren in zveni kot izrodek med Lombardom in Owenom. Tip res ve, kaj, kam in kako je treba udariti. Pravi reanimator! Basist Ross Sewage ni kot basist nič kaj več, kot udarna ritem sekcija, ampak njegov vokal (ja, tudi on uničuje svoja zvočila) je prekleto dober. 11 različnih medicinskih poskusov rezultira v splošni paniki, smrti in nagravžnosti. Dodajte temu kakšne medicinske vložke na pravih mestih in izredno morbidne tekste v rangu zgodnjih Carcass ali pa Macabre in boste po poslušanju stokrat bolj veseli, kot doktor iz filma The Dead Pit, ko mu uspe iz norišnice narediti klavnico. Za vse, ki verjamete, da je najbolj pameten človek na svetu Herbert West in ki mislite, da je Romero večji car kot Wes Craven, je Impaled prava stvar. Vzemite v celi dozi, vendar vas stranski učinki lahko ubijejo - na najbolj brutalen in nagravžen način. Scientia est violentia ... Mortus!

Ivan