Francoski underground skriva marsikateri biser. Če preskočimo moje opevanje vseh bandov od Scarve do Furia, se lahko lotimo dotične zasedbe, In Arkadia torej, in njihove druge krogle na metal kegljišče, Blind Oppression. Ampak...
Ko iz estetsko oblikovane embalaže z lepotico in bolj ali manj kosmatimi francoskimi tipi izvlečem plošček ter ga vstavim v za predvajanje namenjeno napravo, me Francozi skorajda prepričajo z uvodnim Useless. Na tem komadu vokalne linije prikličejo v spomin Murata Ilkana iz turških Pentagram, kar je čisti rajc. Tega je konec, ko po parih komadih pohotno pričakujem kakšen konkreten, reprezentativen rif. Mar ni dolžan band, ki želi prepričati na področju sodobnega metala, v katerega naj bi zmetal elemente od thrash do death metala, to postreči? Ostro in udarno, z masivno produkcijo, ki naj bi parala zvočnike in moja ušesa?! Ne, In Arkadia imajo kitare nekje v ozadju, brez rušilne moči, brez distorzirane agresije, ki bi lahko bila odlično vodilo tej glasbi. Praznino rešuje solo kitara, ki prefinjeno niza catchy melodije eno za drugo. Res odlično, ampak kje je jeklena konstrukcija? Na Psychic Simian je skoraj uspelo, kaj pa ostali komadi?
Theo s svojim vokalom moli taco nekam v smer In Flames-ovega Andersa Fridena. Brez pripomb, dokler ne razočara s svojo nerazločno izgovorjavo. Florent svoje delo za bobni opravi solidno, je pa tudi pri tem inštrumentu v In Arkadia prostora za več.
In Arkadia so se uspešno izognili poti imitatorjev, a zaradi zgoraj omenjenih dejstev bitka na fronti kvalitetne inovativnosti za njih še zdaleč ni končana. Morda bo najbolje, da počakamo, koliko kegljev bo podrla njihova tretja krogla.

Matija