In resnično se znajdete na bojnem polju, kjer je kaos vseobsegajoč in sta le dve stvari zagotovljeni: življenje ali smrt. Kolikor pomnimo, so In Battle začeli kot kvartet sestavljen iz treh članov Odhinn in enega člana Setherial. Prvenec In Battle je prinašal dvanajst izjemno hitrih in brutalnih black metal pesmi, naslednja plata The Rage Of The Northmen pa je le z dvema članoma predstavila devet vikinških komadov.
No, In Battle leta 2004 je izjemno hiter in fenomenalno dober death black v stilu bandov Hate Eternal, Krisiun, Zyklon ipd. Tole ni hitro, ampak resnično nemogoče hitro. Izjemno čist zvok, zmiksan pri Eriku Rutanu je v bistvu najmanj, kar tale plošča lahko ponudi. Blitzkrieg je pravi opis dogajanja. Enajst pesmi sestavlja zvočno potovanje skozi dobre in čiste kitarske melodije, ki prevzemajo izročilo različnih ekstremnih stilov, le solaže so malce »na hitrco«. Vokal je udaren in kričeč, vendar ne »kr neki«, ampak tak, da po moje samo vidiš pevca, ki se na odru spremeni v tornado (drugačna predstava bi bila nelogična). In zelo dobro zmiksan, tako da na nek »Gorgoroth bullshit« sploh ne pomišljajte. Bobni so izjemno dobro posneti, čisti in jasni. Ni odvečnih triggerjev oziroma vsaj tega občutka ni, da bi bili (so pa res hitri), blastbeat s tako čistim zvokom, da kar srčece zaigra ob žlahtnem veselju. Neverjetne kombinacije pedalov in činel, kaj šele prehodov te samo pustijo v dvomih, da je v realnosti kaj takega mogoče. Isti občutek kot napad na trdnjavo v Verdunu leta 1916, kjer je že prvi dan svojo kontribucijo smrti pustilo okoli 10.000 mož. Praktično nemogoče, ne?

Ivan