Če me spomin ne vara in podatek metal enciklopedije ne laže, bodo prihodnje leto Velenjčani Inmate praznovali 20 let obstoja. Čeprav jih ne spremljam od njihovega rojstva dalje, pa sem se z njimi nekako dobro spoznala že v času prvenca Free at Last. Tega je za naš portal sicer predstavil Dejan, vse druge, kronološko so to Tree of Life, Anarthas in The Salt, pa sem razčlenila sama. Že od samega začetka Inmate spremlja nekakšna štampiljka, da njihova glasba še najbolj spomni na In Flames oziroma se njihovi albumi ves čas vrtijo okoli besede »metalcore«, le da ima neki album več kruljenja kot clean vokalov, morda več klaviatur in elektronike ali pa več deathmetalske globine kot njegov predhodnik ali naslednik. V skoraj nobeni recenziji se nisem mogla vzdržati, da ne bi omenila tudi dejstva, da Velenjčani žal menjajo člane skoraj tako pogosto kot spodnje perilo. In tudi njihova letošnja izdaja (oziroma mislim, da se trenutna postava drži tri leta) je uradno predstavila novo ekipo. Korenini zasedbe sta sicer še vedno bobnar Jure Grudnik ter kitarist Andrej Bezjak, no pa konec koncev tudi vokalist Marko Duplišak. Slednji sicer ni bil uraden član zasedbe pred letom 2015 ali 2016, pa vendar je svoje vokalne sposobnosti posojal že od prvenca dalje. Druga člana, za katera mislim, da (vsaj nekaj zadnjih koncertov) oba igrata kitaro, pa sta David Vodopivec in Jure Vertelj. Ta je v zasedbi najnovejša pridobitev in je v začetku igral bas kitaro.

Let the Dead Bury Their Dead je naslov njihovega petega celovečerca, za snemanje in produkcijo pa je tokrat poskrbel Uroš Boršič, ki je posnel tudi klaviature. Inspiracijo za pesmi so klasično jemali iz Biblije in Vedske literature, naslov pa je parafraza za vse ljudi, ki so fizično živi, a spiritualno mrtvi. Če se posvetimo še podrobnostim okoli komadov, je teh deset (plus intro), a kljub temu predvajalni čas komaj preseže pol ure. Pa vendar je tudi ta album. kot vsak izmed njegovih predhodnikov, drugačen. Predstavlja neki dvig zasedbe in postavitev na tršo, celo bolj tehnično stopničko. Morda je prav to razlog za (očitno) tri kitariste, ki, če me spomin ne vara, igrajo na sedem ali osemstrunske kitare.

Že takoj po božanski zaščiti v obliki uvoda fantje začnejo udarno s komadom Maya Always Wins. S tem napovejo tudi več lomljenja ritmov in splošno bolj moderno deathmetalsko izdajo. Sicer so clean vokali še vedno prisotni, a so uporabljeni smotrno. …And We Could Have It All je kar klasičen komad Inmate, ki se sicer začne precej močno, nadaljuje pa brez (prevelikega) odmika od njim znanih vzorcev. Izpostavila bi še morda kar naslovnega Let the Dead Bury Their Dead. Pesem namreč kar udarno pleše in gre hitro v uho. Sam refren kliče po doživetem prepevanju. Kitara se v ozadju ves čas poigrava z različnimi riffi in ritmi, kar poskrbi za dodatno prijetno kuliso. Izpostaviti je vredno še Destined to Taste Death, ki se z nekoliko nižjo uglasitvijo odmakne od značilne nežnosti in se poigrava s tršimi ritmi. Refren je sicer precej klasičen, a pesem kljub temu pozitivno izstopi iz okvirov.

Inmate so na tem albumu znova malo prestopili meje, še vedno pa se držijo njim znane mantre, njim znanega in varnega vzorca. Kar sicer ni slabo, je pa dobro slišati tudi neke novitete. Dandanes še vedno večkrat v glavi slišim tiste znane besede z njihovega prvega albuma »You have to fight, you have to scream, you have to resist, you have to overcome« in vsekakor me veseli, da fantje borbajo in kričijo dalje, da se upirajo sistemu in da premagujejo vse ovire, ki jim pridejo nasproti. Upam, da bodo v prihodnosti vztrajali pri svojem, pa vendar tudi upam, da si bodo drznili iti še malenkost bolj ven iz varnih okvirjev, saj po slišanem sodeč vedo, kako se stvari streže.