Nikakor se v našem uredništvo nismo uspeli uskladiti, kdo bo prevzel pisanje (beri: odgovornost) recenzije aktualnega albuma iz hiše Iron Maiden. Vsi poznamo to zasedbo in njen pomen za metal, zato je zmeraj težko biti kritičen do tovrstnih glasbenikov. Ko pa ti izdajo tako mogočen album, kot je Senjutsu, pa je to še toliko težje, saj se je treba dobesedno prebiti do njegovega bistva. Po nekaj mesecih poslušanja zagotovo ne rabim posebej izpostavljati, da je album dolg, menda najdaljši doslej, če se ne motim. S svojimi 10 komadi, od katerih je Days of Future Past z dobrimi 4 minutami najkrajši in The Parchment z več kot 12 minutami najdaljši, ponuja Senjutsu skoraj 82 minut glasbe. Konkreten zalogaj torej.

Tokrat sta »čast« in odgovornost izrekanja kritične besede v zvezi z glasbo iz hiše Iron Maiden »doletela« mene. Prvič. Za razliko od albuma pa bom sam poskušal biti bolj direkten in jedrnat. Zato naj takoj povem, da vsega do zdaj napisanega ne smete razumeti v negativni luči. Album je dolg, in kaj potem. Iron Maiden so nekoč na kratkih in jedrnatih komadih gradili svojo slavo, ki jim danes dopušča, da si dovolijo več. In ta več nam servirajo že nekje zadnjih 20 let, od albumov Brave New World in Dance Of Death dalje. In tako me recimo Lost in a Lost World s svojo nalezljivo melodiko zabava svojih celih skoraj 10 minut, medtem ko me že takoj njegov naslednik Days of Future Past, najkrajši komad ploščka, ne prepriča najbolje, čeprav naj bi bil najbolj kompakten del albuma. Njegova osnovna melodija mi deluje nekoliko razvlečeno in zato nezanimivo, morda že tudi preveč poznano, kakor Dickinsonov vokal ali bolje rečeno način petja, ki na celem albumu ponudi še najmanj raznolikosti; tako znotraj albuma kot primerjano s predhodno diskografijo.

Odvisno od okusa pa znajo deliti mnenja tudi ostali komadi. Zaradi svoje dolžine, se pravi prav tako morebitne razvlečenosti, ki nekako nikoli ne pripelje do nekega vrhunca, temveč zmeraj ostane v mid tempo območju in zato poskrbi, da se album dojema v smislu »pomembna je pot« oziroma »pot je cilj«, ni pa pomembno kam pridemo. Če ste torej pripravljeni, da se z Iron Maiden odpravite na potovanje skozi melodičnost, progresivnost, raznolikost in epskost njihovega ustvarjanja zadnjih 20 let, boste znali uživati v Senjutsuju. Nikakor pa ne pričakujte, da boste s tem albumom doživeli kakršen koli hiter fiks.