Drugi del turneje Run for Your Lives je že peta turneja Iron Maiden zapored z začetkom konec maja. Še kako živ je spomin na veličastni začetek turneje Future Past World Tour 28. maja 2023 v ljubljanskih Stožicah in nič manj ni v spominu ostala zasidrana lanskoletna spektakularna turneja ob 50. obletnici Iron Maiden. Turneja Run for Your Lives je lani potekala samo po stari celini, a Iron Maiden so vedno bili tisti band, ki je obiskal dežele, ki jih drugi bandi niso, zato je bilo treba turnejo v letu 2026 pripeljati še na druge dele zemeljske oble, a pred tem še enkrat razveseliti armado evropskih privržencev. V primerjavi z lansko turnejo letos večjo pozornost namenjajo festivalom, nekje polovica pa vseeno ostaja samostojnih koncertov. Četrti na turneji je prišel na vrsto 30. maja na slovaškem nacionalnem nogometnem stadionu v Bratislavi.

Splet okoliščin je botroval temu, da sem se po reci in piši skoraj 27 letih na koncert odpravil z agencijo. Zasebnih slovenskih odprav na koncert je bilo precej, a potreba po čimprejšnji vrnitvi domov je posegla po izbiri potovanja z agencijo. Nazadnje se je to zgodilo prav za koncert Iron Maiden, in sicer med turnejo Ed Hunter, ki se je septembra 1999 ustavila tudi v Milanu. To je bila turneja vrnitve, ko sta se Bruce Dickinson in Adrian Smith vrnila v band, in prva turneja s tremi kitaristi na odru. Sama pot je potekala presenetljivo gladko glede na to, da je tudi avtocestni krak proti glavi kokoške poln zožitev in del, da se je po Ljubljani potnike pobiralo še na štirih postojankah in da nas je pot v Bratislavo vodila po madžarskih (navadnih) cestah. Ne vem, ali so se časi tako močno spremenili, po samo eni poti tega ne bom sodil, a v 90-ih je samo en »Poorkyjev kombi« stankal precej večje količine alkohola na poti na koncert kot tokrat celotni »double decker«. Glede na vodičeve opise lanskoletne poti v Budimpešto na otvoritveni koncert turneje pa bi rekel, da je bila pot v Bratislavo bolj izjema kot pravilo.
 

V bližini stadiona smo parkirali pred tretjo popoldne in časa do koncerta je bilo še na pretek. Na lanski turneji so se Maidni v sodelovanju z lokalnimi bari odločili odpreti Eddie's Dive Bar, ki je postal priljubljeno stičišče fanov pred koncertom. Lani to ni bilo organizirano povsod, na letošnjem evropskem delu turneje pa mislim, da je Eddie's Dive Bar na vseh nefestivalskih postojankah. V Bratislavi je bil Eddiejev bar v mestni pivovarni Bratislavský meštiansky pivovar. Kot je bilo napovedano, se je tu streglo lokalno pivo pod znamko Trooperja, a nič za to. Tamkajšnja vzdušje in ambient sta bila metalsko popolna. Dobra glasba, hrana in pijača, prodajali so tudi original koncertni merchandise Iron Maiden, glavna pa je bila družba. Tam sem se pridružil kolegom, ki so si ogledali že otvoritveni koncert turneje v Atenah. Skupna posamezna številka ogledanih koncertov Iron Maiden pa bo na tej turneji dosegla in presegla številko 40. Sliši se ogromno, a tudi to je relativno in absolutno nizka vrednost v primerjavi s številkami, ki jih dosegajo najbolj goreči obiskovalci. Tam smo srečali in se pogovarjali s Švedom, ki bo na tej turneji prišel do stotice, bil pa je kako leto mlajši od vseh nas. Takšna srečevanja Maiden fanov pišejo super zgodbe in takrat še bolj spoznaš, kako nekaj enkratnega je ta »one big Iron Maiden family«.

Čas do koncerta je bil maksimalno izkoriščen, tako da nas je taksi do stadiona pripeljal še dovolj zgodaj, da nismo zamudili začetka Anthrax. Legendarni newyorški thrasherji po stažu niso daleč za Maidni in letos že obeležujejo častitljivo 45. obletnico. Trenutno so na obsežni evropski turneji, kjer kombinirajo festivalske in headlinerske nastope ter nastope kot predskupina Iron Maiden na nekaterih koncertih. Vsekakor dobra in več kot primerna izbira za ogrevanje. Približuje se izid njihovega dvanajstega studijskega albuma Cursum Perficio, s katerim prekinjajo desetletno studijsko sušo in s katerega so v slabe tri četrt ure predstavili nedavno izdani premierni single It's for the Kids. Ta se zaradi preprostega, zapomljivega refrena ter učinkovite kombinacije agresivnosti in melodike na odru zelo dobro obnese. Komad je predstavljal popestritev v sicer močno železnem repertoarju, ki se ga Anthrax v živo držijo že dolga leta. Na headlinerskih nastopih bi si želel slišati še kakšno presenečenje več, ko pa si predskupina Iron Maiden na velikem stadionu, pa je seveda najbolj logična izbira igrati čim več večnih klasik. Anthrax so bili še kako vitalni, energični in divji, njihova odlična razpoloženost pa se je hitro prenesla na publiko. Ta jih je zelo dobro sprejela in vzdušje se je ob klasikah, kot so Among the Living, Caught in a Mosh ter Antisocial iz minute v minuto stopnjevalo ter doseglo vrh z nepozabno Indians.
 

Lepo je bilo izkusiti Anthrax na takem odru. Imajo dovolj izkušenj, da znajo izkoristiti velikost ambienta, tako velikega odra kot prostranost samega stadiona. Kdor pa želi izkusiti njihovo moč, energijo, surovost v najbolj pristni obliki, pa mu priporočam obisk koncerta v Zagrebu sredi junija.

Setlista Anthrax: Among the Living, Madhouse, Caught in a Mosh, It's for the Kids, Antisocial, Medusa, Got the Time, Indians.

Kapaciteta stadiona znaša okoli 30.000 ljudi in ponos slovaškega nogometa je bil napolnjen do zadnjega kotička. Seveda za parter ne dajo v prodajo toliko kart, da bi bil nabit kot pločevinka sardin. Prehajanje po parterju do toalet in stojnic za pijačo ter merchandisa je potekalo gladko. Stojnic je bilo dovolj, tako da vrste niso bile tako neznosne, da se ne bi dalo potrpeti. Kulisa je bila izjemna in tudi že poznana z lanskoletne turneje. Stadion je brez atletske steze, kar pomeni, da je površina precej manjša kot na primer na dunajskem stadionu Ernst Happel. Stadion deluje bolj kompaktno in zaradi strmih tribun ustvari »intimnejše« vzdušje. Vsekakor je bližina odra na takem stadionu prednost pred precejšnjo oddaljenostjo tega od zadnjih vrst zelo velikih stadionov. Hvala bogu ekrana ob straneh omogočata precej boljše spremljanje koncerta, a videti band na odru bližje da vseeno neki boljši občutek. In ta osebni »feeling« igra na stadionskem koncertu zelo pomembno vlogo, s kakšnimi občutki boš zapustil stadion po koncertu. Na stadionu je v primerjavi s klasičnimi dvoranskimi koncerti precej več motilcev, ki lahko na doživljanje koncerta negativno vplivajo.
 

Z največjim veseljem priznam, da ta večer ni bilo motilca, ki bi kakor koli vplival na doživljanje koncerta. Izkušnje tudi že naredijo svoje in kombinacija vnosa (in iznosa) tekočin ter hrane je bila idealna. Iron Maiden so na oder stopili z nekajminutno zamudo, po vsej verjetnosti so spremljali izvajanje enajstmetrovk finala Lige prvakov. Arsenalov poraz so zagotovo sprejeli precej bolje kot nedavni izpad West Hama iz angleške Premier lige, ne bi pa vedel, v kakšni meri je rezultat vplival na razpoloženje članov banda. Slabo zagotovo ni. Iron Maiden so bili v top formi, eni najboljših možnih trenutno. Kaj bodo zaigrali, je bilo vsem znano že od lani, znana je bila tudi edina menjava v setlisti, The Clairvoyant z Infinite Dreams. Ne le jaz, verjetno bo na celi turneji zelo malo takih, ki si niso želeli v živo slišati tega dragulja z albuma Seventh Son of a Seventh Son. Zdaj ga igrajo prvič po promocijski turneji tega albuma, torej po skoraj štirih desetletjih. Seveda na eksplozijo navdušenja ni bilo treba čakati na Infinite Dreams. Po stopnjevanju razpoloženja z Doctor Doctor in Ides of March se je to zgodilo takoj ob udarnem Murders in the Rue Morgue. Od uvodnega trojčka z albuma Killers bi izpostavil predvsem naslovni komad, ki je v živo (tudi studijsko, da ne bo pomote) res prava poslastica in klasika, ki je vsa ta leta ostajala nekako preveč zapostavljena. Ravno turneja Ed Hunter je bila zadnja pred Run for Your Lives, ko so jo igrali v živo.

»Is it raining? Oh, fuck the rain! We're gonna make it stop!« je Bruce nagovoril publiko med Phantom of the Opera. Manjša pršica, ki je hitro minila, ni nikogar motila. Večja nevšečnost se je obetala popoldne, a se je popoldanski nevihtni val ognil Bratislavi in razen polurnega močnega vetra ni bilo vremenskih nevšečnosti. Ja, Bruce! Noro, možakar je še vedno v vseh pogledih v top formi. Takih frontmanov že dolgo ne delajo več. Resnici na ljubo jih je bilo v vsej zgodovini rock in metal glasbe narejenih izredno malo. Seveda se opazi na odru, da bo čez nekaj mesecev večina članov banda stopila v osmo dekado življenja, vendar so za svoja leta na odru še izredno fizično aktivni in agilni. Sploh Steve Harris, »The Boss«, ima neverjetno energijo. Tudi Janick svoje vragolije še vedno izvaja intenzivno kot običajno. Včasih Dave Murray odigra kaj po svoje, a nič za to. Če ima kdo zaradi kakšnega kiksa na odru slab občutek, naj se vrne v učilnice z notnim črtovjem v roki in naj tam uživa. To bi bil kar obče veljavni komentar, ki ne velja le za Maidne. Fani s(m)o se pa tudi že navadili na Simona, medtem ko kralj naših src seveda še vedno ostaja Nicko.
 

Kar pa se tiče Adriana Smitha, je (meni osebno) največji »bad ass« med vsemi metal kitaristi na odru. Ni to kitarist, ki bi se izpostavljal publiki, a njegova karizma, drža in igranje so fenomenalni. Tisti atmosferični, lebdeči riffi pri Seventh Son of a Seventh Son so bili katarzični. Samo spogledovali smo se: »O, ja … to, to ... noro.« Ta del setliste je sploh »crème de la crème«. Same največje epske metal mojstrovine, med njimi pa vrženi večni, udarni hiti, denimo Run to the Hills in The Trooper. Vsekakor zanimiva in učinkovita postavitev setliste. Če bi mi kdo kadar koli pred leti rekel, da bodo na isti setlisti Phantom, Powerslave, Mariner, Seventh Son in Hallowed, bi ga imel za norega. Mokre sanje uresničene. Lani in letos!

Vsi ti epi so dobili svojo zgodbo na velikem LED-zaslonu, kjer se skladbam posvečeno menja tematsko ozadje. Med zmagovalnimi je vsekakor gotsko obarvani lov smrti na Brucea pri Hallowed Be Thy Name. Tej je sledil še obvezni konec rednega dela z Iron Maiden. Churchillov govor in Aces High učinkovito deluje tako v uvodu koncerta kot v špici dodatka. Hja, Fear of the Dark. Marsikateri fan Maidnov bi rad želel videti njegovo menjavo v setlisti, vendar ko doživiš magičnost atmosfere že s prvim riffom v komadu, ostaneš pomirjen in zadovoljen s tem, da ga igrajo. Kot tudi slišati Wasted Years! Klasika Somewhere in Time je zadnja leta tudi postala eden favoritov in najbolj zaželenih komadov.
 

Po dobrih dveh urah se je koncert zaključil, prižgale so se luči in iz zvočnikov je zadonel Always Look on the Bright Side of Life od Monty Python. Kot sem namignil že ob začetku pisanja o Iron Maiden, je bil koncert fantastičen, težko bi bil boljši. Že med koncertom smo si s kolegoma z začetka reportaže samo kimali »To je noro!« Koncert je bil označen za precej boljšega od atenskega in uvrščen med TOP 5 videnih koncertov Iron Maiden. Sam bi ga uvrstil še više, a moja številka videnih koncertov še zdaleč ne dosega njune. Za konec povzamem še Blazeovo misel iz dokumentarca Burning Ambition: »The world is a better place because Iron Maiden exists« in pristavim še mojo iz neke druge reportaže: »Se vidimo naslednjič!«

Setlista Iron Maiden: Murders in the Rue Morgue, Wrathchild, Killers, Phantom of the Opera, The Number of the Beast, Infinite Dreams, Powerslave, 2 Minutes to Midnight, Rime of the Ancient Mariner, Run to the Hills, Seventh Son of a Seventh Son, The Trooper, Hallowed Be Thy Name, Iron Maiden, Aces High, Fear of the Dark, Wasted Years.