V soboto zjutraj se je ustavil čas. Vsakemu posebej, za sekundo, minuto, uro, dan, mogoče se komu ustavlja za cel teden – Nicko McBrain je zvečer na stadionu Alianz Parque v São Paolu zaključil svoje koncertne aktivnosti z Iron Maiden. Tako je, Nicko je 7. decembra zadnjič v živo stal na odru z Maidni! Tudi avtor teh vrstic še ni povsem dojel, kaj šele predelal dogajanja zadnjih dveh dni, od izjave o odhodu do gledanja posnetkov iz São Paola, ko je Nicko še zadnjič pometal palčke, zapestne trakove med publiko, in imenovanja Simona Dawsona za njegovo zamenjavo na turneji Run For Your Lives naslednje leto.

Najava o odhodu je seveda v prvi vrsti šok. Po licih fanov po celem svetu so tekle tudi kakšne solzice. Z Nickovim odhodom z odrov se zaključuje eno najbolj markantnih, veličastnih, superiornih, neponovljivih (naštevanje primernih pridevnikov bi se lahko nadaljevalo v neskončnost) obdobij katerega koli heavy metal banda v zgodovini. Po drugi strani pa ta odločitev ni bila tako nepričakovana. Že dalj časa se je nakazovalo, da lahko zdravstveni problemi usodneje posežejo tudi v Iron Maiden. Bruce je prebolel raka, tega so pred tremi leti odkrili tudi pri Nicku. Januarja 2023 je legendarni bobnar Maidnov preživel tudi lažjo obliko možganske kapi. Maidni so vse to, kot je zanje v navadi, zadržali zase in šele po nastopu na Wacknu lani poleti je Nicko javnosti obelodanil svoje zdravstveno stanje. Zato je pravi mali čudež, da se je pojavil na stoženskem odru na začetku turneje The Future Past in jo odigral vse do zadnjega udarca v São Paulu. Telo in um sta rekla, da je dovolj. Logično, razumljivo. Nickotu je zdravje onemogočalo igranje na najvišjem nivoju, kar je bilo slišati na posnetkih s turneje. A vseeno, v danih okoliščinah je bil Nicko vrhunski, kot je bila vrhunska celotna turneja. Sloneča na albumih Somewhere in Time ter Senjutsu je bila unikatna, ena najbolj posebnih, drugačnih njihove celotne kariere. Sploh njen zaključek v Južni Ameriki je bil »fucking insane«. Bolj magičnega in veličastnega zaključka koncertne kariere si Nicko ne bi mogel želeti in si ga je tudi zaslužil.

Brez njega Iron Maiden (verjetno) nikoli ne bi postali, kar danes so. Nicko se je pridružil bandu po Number of the Beast, ki jih je katapultiral med največje. Seveda so se pojavili dvomi, kako bo možno nadomestiti Cliva Burra. A potem pride neponovljivo fantastično fenomenalni Piece of Mind! Z jebeno norim bobnarskim introm v Where Eagles Dare! Mimogrede, ne spomnim se, kolikokrat sem si zavrtel posnetek s stadiona Ullevi iz Göteborga leta 2005, ki je meni osebno eden najboljših Iron Maiden live posnetkov (sicer ne uradno izdan, a posnet in predvajan po TV). Vse ostalo je zgodovina oziroma 42-letni del 50-letne zgodovine Iron Maiden. Kot bobnar je bil Nicko unikaten, tehnično izredno dovršen, kompleksen, dinamičen, hiter (zakaj bi uporabljal dvojni bas pedal, če lahko enak efekt dosežeš z enim – pa kdo bi potem pritiskal pedal za smeh?) in seveda izjemno vpliven. Definitivno eden najvplivnejših heavy metal bobnarjev vseh časov. Ob tem pa je Nicko bil pač … Nicko … Preprost, zabaven, večni šaljivec, zabavljač, strasten, predan, karizmatičen. In seveda, bil je – bobnar. Saj veste, to so tisti tipi, ki za zamenjavo žarnice potrebujejo pol ure, da ugotovijo, kako pritrditi »groove«.

Ne spomnim se, da bi kdaj kakšna novica o bobnarju tako razvnela metalski svet kot Nickova upokojitev. Kar koli odprem na spletu, se mi kaže Nicko. Berem komentarje, stotine, tisoče, znanih glasbenikov, fanov, ljubiteljev glasbe z okusom. Ob branju teh komentarjev me obliva pot, neverjetno, kako se je Nicko dotaknil življenja vseh teh tisoče, deset-, stotisoče ljudi po vsem svetu, vseh možnih generacij. Nicko je eden in edini. Nicko je neponovljiv.  

Ob takšnih trenutkih se zavemo, koliko nam v življenju pomeni glasba. Kako so določeni bandi, določene osebe vplivale na naša življenja.

Nicko, naj ti služi zdravje in uživaj, kar koli boš počel naprej.

NICKO, HVALA TI!