Ja, je že tako, da je naš ljubi metal že kar častitljivo stara glasbena doktrina, ki je nikdar ni bilo treba umetno ohranjati v spominu z bebastimi parolami tipa »Pu*k's not dead«.¹ In pri svoji častitljivi starosti se je, logično, metal srečal s celo vrsto sholastično dogmatskih vprašanj, kot so: ali je Kerry King kdaj (z dušo in telesom) res zapustil Slayer, kaj pomeni »black album« za metal in Metallico, ali je t. i. »nu metal« sploh metal,² katera je najboljša plošča od Death,³ in ko smo že pri death metalu, ali je Legion najboljša plošča od Deicide. Pričujoča recenzija naj bo moj odgovor na slednje vprašanje.

Deicide, bogomor … Moj najbolj živi spomin na skupino je njen nastop v po šivih pokajočem K4, kjer smo mi, njihove glasbe žejna publika, Glena in njegovo druščino preprosto odpihnili do te mere, da je Glen z nasmehom gledal v ta v atom stisnjen podivjani ocean energije publike. Glede na gnečo je bil vsak trenutek boj za obstanek – za centimeter tal, da si lahko (normalno) stal in užival v koncertu. Kljub stalnemu boju za svoj kos zemlje se nismo zares pritoževali, saj je šlo za del koncertnega dogajanja, ki povsem pritiče agresivnosti in sporočilu glasbe Deicide. Njihov nastop sem lani gledal na Brutal Assaultu in ga lahko le pohvalim, saj so koncert oddelali na polno. Na istem festivalu, ki predstavlja vse tisto dobro, kar Metaldays ni, bodo nastopili tudi letos in obisk njihovega nastopa zelo priporočam.

Samonaslovljena plošča skupine je prva od trinajstih celovečernih izdaj skupine v njenih častitljivih 35 letih satanističnega bogoskrunstva in prav tisto, kar je povzročilo enega mogočnejših »satanističnih« udarov na deathmetalski sceni. Plošča predstavlja tudi enega od temeljev podzvrsti satanističnega death metala, kakršnega so Deicide oblikovali skupaj z Morbid Angel in (na začetku) Immolation (ter morda še katero skupino, ki se je ne spomnim ali ne vem zanjo). Najprej navduši po mojem kar kultna naslovnica, ki na preprost in estetsko zaokrožen način napove natančno tisto, kar bo sledilo: neposreden in udaren blasfemičen death metal. Glasbeno ploščo krasijo zelo razumljivi⁴ strašljivi vokali in glasba, ki kljub svoji nekompleksnosti ne zvoka ne vloge nobenega od uporabljenih glasbil ne prepušča površnim improvizacijam.

Kot prva nas v senca useka Lunatic of God's Creation, v kateri brez posebne predigre zapeljejo preko glave in skozi ušesa kitarske gosenice težkega deathmetalskega tanka. Bobne se sliši kot premikanje ročice na njegovem menjalniku, medtem ko Glenov vokal gromi kot topovski streli. Kratka in divja napoved deathmetalskega tornada, ki sledi ob občasnih zvokih hropenja peklenščka: Lunatic of God's Creation!!! Sledi (prva od dveh meni najboljših pesmi na plošči) Sacrificial Suicide. Glasbena struktura pesmi spominja na koračnico in način growlanja na deklamiranje. In vse skupaj na tak način zveni odlično – POZOR – v death metalu!!! Bolj ko gre pesem h koncu, bolj se razvije v divjo oziroma divjaško molitev, s katero »grešnik« Gospodarju pekla sporoča, da mu preko samožrtvovanja brezpogojno ter nepovratno predaja svojo dušo in telo. Vse to v popolnosti izpove v manj kot treh minutah! Odlično poslušati, doživeti v živo še boljše!!!

Zaradi oblike kitarskih akordov Oblivious to Evil deluje kot močno (ne prehitro, vendar masivno) vrtenje deathmetalskih mlinskih kamnov. Pesem deluje kot nadaljevanje predhodnice, tako po ritmu kot tudi v smislu predstavitve prehoda duše v cesarstvo gospodarja teme. Tu se prvič na plošči v vsej svoji moči, učinkovitosti in pomembnosti pri ustvarjanju krasote bogokletnega death metala pokaže pomen hitrega kitarskega soliranja. Meni je slednje najljubše takrat, ko nastopa kot odmev.

In če se s predhodnico komaj zajame malo sape za premor od popolnega predajanja uživanju bogoskrunskih deathmetalskih sporočil skupine, se Dead by Dawn (druga največja poslastica na plošči) zaleti v naš tilnik s polno silo kot lokomotiva. Kaj o pesmi napisati več kot to, da je odlična, da je njen refrenski njen najboljši del ter da je to, da je slednji najboljši, posledica načrtnega in pretanjenega poteka glasbe od prve do zadnje sekunde? Strašljivi growli, kitarsko soliranje, kriki in divje bobnanje. Gre za prikaz mojstrstva in lepote bogokletnega death metala v vsej popolnosti svoje lepote. Ocena: tri 6 oziroma 666. Dead by Daaaawn!!!

Blasphererion daje v primerjavi s predhodnicami največ poudarka na besu, ki se izraža skozi hitrost. Besnenju kitar in bobnov sledijo growli. Nič več, samo to in čisto dovolj, da je pesem prijetno poslušljiva in ostane v spominu kot Satanov bes. In nato, huh, ne vem čisto točno, zakaj (vendar mislim, da predvsem zaradi ritma bobnov) me pesem Deicide na trenutke spominja na Metallicino Fight Fire with Fire. No, pesem se v nadaljevanju razvije v spodoben death metal, ki ne izstopa od gabaritov in kanonov, kakršne je skupina zakoličila s predhodnimi pesmimi na plošči. Sam najbolj uživam v poslušanju tokov eskapad bobnanja in tukaj na trenutke celo odtenek histerično jeznega Glenovega growlanja. Še ena lepa deathmetalska stvaritev.

Pesmi, ki sledijo, je mogoče opisati kot nabito hiter death metal. Carnage in the Temple of the Damned sodi med hitrejše na plošči. V njej na prvo mesto stopijo Glenova sposobnost raznovrstnega izražanja skozi growlanje (meni najljubše je odmevajoče growlanje v kanonskem stilu petja) ter ostre surove kitarske solaže, ki brez milosti režejo in vrtajo po ušesih – »nabildani« death metal brez osladnosti. V takem tempu, v glavnem kot divje zveneči death metal, obogaten z občasnimi močno poudarjenimi ritmičnimi deli, ki spominjajo na Sacrificial Suicide, nadaljuje tudi Mephistopheles. Tudi tukaj največji pečat pusti dvoglasno growlanje, ki zveni prvinsko surovo in strašljivo. Day of Darkness je časovno kratko oznanjenje skupine, kaj nas čaka na Dan teme. Začne se z zvoki glasov peklenščka, ki se preobrazijo v besede, izpovedane z Glenovim glasom – Gospodar pekla govori skozi Glena: »Gorje! In pričajte obsedenosti!« Moč in prodornost sporočila zapečati nabijanje bobnov ob prepletanju zategnjenih solaž in hitrih žagajočih akordov.

In za konec še pesem, ki daje vtis, da gre za Glenovo kletev oziroma obsodbo s križanjem vsem – tako tistim, ki so satanske stihe plošče poslušali do konca, kot tudi tistim, ki trepečejo pred Gospodarjem pekla – Crucifixation. Njeno usodnost ob gromenju kitar in bobnov v zavest prekrasno pribije srh vzbujajoče zavijanje kitarskih solaž, prek katerih Glen s prav posebnim tonom growlanja izreka svojo končno obsodbo. Konec, in poslušalec ne potrebuje ničesar več, da bi se zavedel, da je z znamenjem Deicide ožigosan za vedno in da mu ne preostane drugega, kot da v svojem prekletstvu išče oziroma hlepi po še več in več blasfemičnega death metala.

Ja, to je to. To je tisto pravo, kar v celosti zadovolji temeljne potrebe⁵ po blasfemičnemu death metalu. Potem dolgo časa ni bilo ničesar podobnega in tako dobrega, dokler niso Vital Remains izdali plošče Forever Underground. Kaj še zapisati? Uživajte v uživanju predstavljene plošče in še naslednjih (sploh Once Upon the Cross in Legion). Deicide … 666!!!


[1] Ker, recimo bobu bob, obuditi se tega strohnelega kadavra enostavno ne da.
[2] Tu je odgovor jasen – NE, NI, ker ni rezultat avtonomnega razvoja in idejnega vrenja v metalu, marveč umetni produkt tržne operacije ameriških založb. Drugačna mnenja posameznih heretikov ne štejejo.
[3] No, nekateri si, skladno s svojimi glasbenimi preferencami, utemeljeno zastavljamo vprašanje, ali je katera sploh dobra.
[4] Kar je treba posebej spoštovati kot dodano vrednost, saj gre v death metalu prej za izjemo kot pravilo.
[5] Morbid Angel poskrbijo za zadovoljitev tovrstnih potreb na kompleksnejšem abstraktnem nivoju, vendar šele oboje skupaj zagotovi popolni užitek v satanističnem death metalu.