Čeravno je pričakovan rezultat zanimanja metala za (najprej herojsko) kulturno dediščino ter ljudsko izročilo mitov in legend, kdaj točno (morda s prvimi ploščami na keltsko izročilo vezane britanske skupine Skyclad) se je folk metal kot tak pojavil, ni mogoče jasno zamejiti. No, vemo pa, da se je njegova glavna veja v nekem trenutku izrodila v narodnozabavne bakanalije pijanih in »nagobiranih« trolov. Kakor koli, pustimo ta del pozabi in se ozrimo na enega od zgodnjih poizkusov (vendar biserov), ki sliši na ime Storm. Izdan pri drugi kultni norveški blackmetalski založbi, Moonforg Productions, in v sestavi treh pomembnih deležnikov: Fenriza (Darkthrone), Satyra (Satyricon) ter Kari Rueslåtten (The 3rd and the Mortal).

Osem pesmi, zapetih v norveškem jeziku, intro in outro, v skupnem obsegu malo čez 33 minut predstavlja prijeten in ne predolg obrok folkblack metala, v katerega nas vpelje intro Innferd. Preko zvoka vetra (ali morda valov?) monotono in kot nekoliko iz daljave doneče igranje »darkwave« melodij klaviatur ne napove ničesar drugega kakor mračnosti. In potem udari Mellom bakkar og berg, z »à la Darkthrone« pridušenim zvokom igranja kitar ter globokim čistim vokalom in spremljevalnim ženskim (Karijinim) vokalom. Ker gre za obdelavo norveških ljudskih pesmi, je tudi ritem pesmi v prvem delu bolj ali manj konstanten. Blackmetalsko igranje kitare ter Karijino petje to ljudsko preproščino nadgradita z metalsko dramatičnostjo, močjo in lepoto.

Haavard Hedde je malo počasnejši od predhodnice in nekoliko spominja na počasnejšo koračnico (ki se ji na koncu utrne iskra žalosti). Kitare zadušeno in zarjavelo ustvarjajo melodijo, ki ji sledijo bobni in čist moški vokal, ki sega v nekoliko višje oktave, vendar ohranja ustrezen nivo testosterona. Pri Villemann težko rezajoče in zarjavelo zveneče kitare napovedo bolj zateženo in trpečo nrav ljudske pesmi. K moškemu vokalu se priključi še ženski in ravno ta pesem iz splošnometalske preobrazi v bolj folk oziroma ljudsko.

Nagellstev je druga najkrajša, komaj minuto dolga pesem na plošči. Sestavljena je iz topega, zadušenega, počasnega in ritmičnega bobnanja (kakršnega imamo priliko tu in tam danes slišati pri Wardruni ali Heilung) ter moškega odmevajočega petja. Pesem odmeva kot obredni klic v odmev gora. Oppi fjellet zveni spet blackmetalsko melodično. Zaradi te melodike kot tudi zaradi ponavljajočega izgovarjanja refrena (konkretno, naslova pesmi) – kot je značilno za ljudske pesmi – gre hitro v ušesa in se v njih zasidra. Petje v svojih izraznih odtenkih, ki sicer ostaja v gabaritih moškega čistega vokala, zelo opazno izraža različna čustva, med katerimi je najbolj opazna jeza. Slednjo še bolj upodobi drugi moški vokal, ki se proti koncu vključi v pesem.

Hja, Langt borti lia dolgo časa, skoraj do polovice pesmi, ko se vključi dvoglasno moško in žensko spuščanje glasov, v osnovi zveni glasbeno kot prvinski starošolski black metal drugega vala. V pesmi ima dominantno vokalno vlogo žensko petje in ravno to zaradi markantnosti vokala pesmi šele poda otipljivo dimenzijo liričnega folka. Najkrajša in manj kot minuto dolga Lokk, pri kateri je slišati le zares lepo, morda malenkost otožno kličoče Karijino petje (brez kakršne koli glasbene podlage).

Sledi najdaljša pesem na plošči, Noregsgard. Kitare zaškripajo in bobni zaropotajo na način, ki ustvarja napetost. Ko se v ozadju pojavijo še melodije klaviatur, začne pesem spominjati na ljubo mi glasbeno izročilo iz vikinške ere Bathory. Moško petje (dvoglasno) s čistim vokalom tega prijetnega občutka niti malo ne spremeni, ga pa (ampak le za kratek čas) prekine zveneč ženski glas kot petje sirene. Na srečo se v nadaljevanju ženski glas lepo zlije z moškim in prijetno občutenje vpliva Bathory o(b)stane oziroma se celo nadgradi z odtenkom čustvene lepote ženskega glasu. Prelepo. In že je vsega skupaj konec; akustično-kitarski (z nežnim zvokom klaviatur v ozadju) outro Utferd nam pomaha v slovo od tega zanimivega glasbenega popotovanja. Krasen zaključek prvinske folkblack izkušnje.

Hitov tukaj ne iščite, saj je Nordavind plošča, ki poda svoje sporočilo le in šele, ko in če jo poslušaš kot celoto. Kot taka je tudi ključ za razumevanje številnih kasnejših folkblack metal izdaj. In ne glede na vse zgodbice kontroverznosti in stališča, kakršna so v naknadno do plošče predstavila dva od njenih treh ustvarjalcev, Nordavind predstavlja ravno zato pomemben in prekrasen relikt tistega »kjer se je vse skupaj začelo«. Glasba nekoliko spominja še na en biser podobne narave, Fenrizov projekt Isengard, in tudi ta je vreden vse pozornosti.