Zanimivo je, kako so nam nekatere stvari očitne in vendar niso tam, kjer bi po vsej pravici morale biti. Tako je tudi s tretjo ploščo ene od institucij drugega vala norveškega black metala, Satyricon, Nemesis Divina, ki si nedvomno in nedvoumno zasluži prostor v Paranoidovi Ropotarnici. In kaj pravzaprav je Nemesis Divina? Je blackmetalska Odiseja oziroma Iliada, je budnica, je začetek, je mejnik in je zenit! Nemesis Divina predstavlja vse to in še več¹ v izročilu drugega vala black metala. Je ne le ep, marveč zbirka epov (The Dawn of a New Age, Immortality Passion, Mother North idr.), je zenit »srednjeveško« zvenečega black metala in je eden najbolj tektonskih začetkov »odpiranja« tradicionalnega drugega vala black metala novim izzivom oziroma vplivom (rezultat česar je enako vplivna v izražanju moderne ljudomrznosti enako popolna naslednja plošča skupine, Rebel Extravaganza). Plošča tudi predstavlja vrhunec kreativnosti blackmetalskega izražanja, s katerim je mogoče, v smislu magistralnosti rabe in povezovanja vsega, kar je black metal prikazal do takrat, primerjati le še Anthems to the Welkin at Dusk od Emperor.

V tempelj popolnosti vstopimo s The Dawn of a New Age, rubinom na kroni popolnosti plošče. In vsa popolnost se začne s Satyrovim grim krikom »This is Armageddon!«. Kitare vsekajo kot zaporni ogenj težkih strojnic, ki trgajo in cufajo kose zemlje s tal. Prebojno moč strojničnih rafalov kitar pomnogoteri Frostovo divjanje po bobnih. Ja, uzremo podobo konca sveta, naslikano z glasbo. Satyr z razločnim grim vokalom na dramatičen način interpretira Knjigo razodetij in nam kot prerok sporoča, kaj se ima zgoditi s svetom. Knjiga razodetij v black metal izvedbi? Ja, popolno! In ko se zdi, da je bila popolnost že pokazana v celoti, v pesem vstopi kot odmev iz daljave še glas Nebelhexë, »And the stars of heaven fell unto the earth /…/« umetnice, ki je ustvarjala glasbo pri kultnih Aghast in nato Hagalaz' Runedance (dokler ji ni življenja s hladnim orožjem vzel radikalizirani duševni bolnik). Razodetje konca tako na blackmetalski način oznanita »prvorojena«, moški in ženska. Po divjanju neurja žveplenega dežja bobnov in ognjene vihre kitar Satyr pove še zadnje besede razodetja »For the great day of wrath is coming, and who shall be able to stand?« in vizija konca sveta se konča, vendar njen odmev na veke vekov o(b)stane v blackmetalski zavesti. Pesem si lahko vrtim spet in spet ter se spet in spet zaljubim v njeno popolnost.

Iz te izventelesne nebeške izkušnje nas Forhekset na hitro zgrabi in nas začne nasilno utapljati v zlobno zvenečem black metalu. Kitare režejo surovo, bobni pa težko in močno. Glasba kot celota deluje kot prepletajoči se različno močni in hitri tokovi vode, ki se vrtinčijo okrog nas ter nas vlečejo globlje in globlje, medtem ko Satyrov vokal deluje kot morski pes, no, ali pa som, ki pri tem kroži okrog našega utapljajočega se telesa in z glasom sporoča: »Čakam, le čakam na pravi trenutek, da te napadem, plen!« Tako stanje od poslušalca zahteva, da vso pozornost posveča ne le toku glasbe, ampak hkrati prežečemu vokalu. Vrh pesmi predstavlja njen zaključni del, ki napove tisto nekaj neponovljivega, kar se bo zgodilo z naslednjo pesmijo …

O Mother North nima smisla posebej preveč razpravljati.² Predstavlja verjetno najbolj znano (neke vrste blackersko Fear of the Dark) pesem v black metalu. Gre za spojitev in nuklearni izbruh vse moči, potencialov in mogočnosti, ki jo je glasbeno black metal do tedaj žarčil. Glasba in besedilo se v svoji absolutni popolnosti v neposrednosti in jasnosti sporočila zlijeta v (skoraj) neponovljivo edinstvenost. Pesem tako dobi naravo tistega, kar v blacku sicer ni ne cenjeno in je nezaželeno – pesem dobi naravo koračnice, himne in dednega izročila.

Popolna kombinacija enakovredno slišnih bobnov in ostro igranje kitar v kraljevski plašč pristne blackmetalske surovosti in agresivnosti odene Du som hater Gud. Kristalno razumljiv, a še vedno zarjavelo zveneč Satyrov vokal doda kraljevskemu plašču obrobo iz hermelinovega krzna, s čimer plašč zažari v vsej mogočnosti. Naj gre za počasnejše ali hitrejše dele, prehodi so filigransko pretanjeni in dodelani v vsej moči black metala. Zato zatisnite oči in uživajte v ne zgolj surovi, marveč imperialni vzvišenosti black metala, ki kljub vsej mogočnosti vseeno več kot očitno črpa moč iz ritemskih in kompozicijskih osnov drugega vala black metala. Klaviature v pesem vstopajo kot igranje klavirja in delujejo le kot ojačevalec okusa dramatičnosti in moči pesmi. Ja, to je black metal na kraljevski način.

Sledi tista pesem, za katero menim, da sem jo (podobno kot The Dawn of a New Age), v nasprotju z Mother North, na nastopih Satyricon slišal premalokrat – Immortality Passion. Gre za surovo legendo oziroma upodobitev instinkta in zavesti bistva, ki obstaja v mračni podzavesti vsakogar, ki mu je uspelo ne le poslušati in slišati, marveč zadihati black metal v vsej temačnosti, hladnosti, ljudomrzni odtujenosti in jeznemu besu. Hladni zvoki klaviatur in bobnov nakažejo korake Zveri (Zla), ki biva tam nekje v našem podzavestnem ozadju. Ko se zažene igranje kitar, začne Zver dobivati obrise oblik in se požene v mogočen tek po teminah hladne podzavesti. Ne, glasba ji ne da podobe, marveč zgolj obrise v temi. V nadaljevanju se Zver skozi igranje kitar in bobnov (ter v veliki meri ob pomoči iz ozadja plamenečih klaviatur) razodene v vsej mogočnosti. Vokal na jasen in surov način sporoča njeno bit in bistvo, vendar je tudi sam ne upodobi, to prepušča podzavesti in občutkom vsakega med nami. Preprosto enkratno. Zver skozi samorazodetje in raznolike glasbene teme svobodno divja naprej po svojem svetu v naših podzavestih in nas kliče k temu, da jo častimo v vsej blackmetalski lepoti in mogočnosti.

Kot prikaz tistega prvinskega blackmetalskega zla, na krilih divjanja bobnov in agresivnega košenja kitar ob nekoliko bolj v ozadje potisnjenem renčečem vokalu, izstopa naslovna Nemesis Divina. Naj ne bo pomote, ne gre za enolično igranje na isto »vižo«, marveč skozi spremembe tempa, ritmov in samega igranja vseh glasbil za mojstrski prikaz različnih odtenkov istega neizprosno vršečega blackmetalskega zla. To neposredno zlo na koncu dobi bolj atmosferičen zaključek, ki njegovo upodobitev iz dimenzije neposrednosti prestavi v dimenzije transcendentalne abstraktnosti, vendar bistvo ostane enako – zlo.

Zadnjo pesem na plošči, instrumentalno Transcendental Requiem of Slaves, je najlaže opisati kot nočno moro sužnjev, kjer se skozi igranje kitar in bobnov ter ostalih zvokov, ki se vključujejo v glasbo, izmenjujejo upodobitve njihovega trpljenja in smrti. Kitare v ušesa vrezujejo jok sužnjev in bobni kot udarci klešejo podobo njihovega trpljenja. Ko začnejo zvoki tako ustvarjene podobe počasi izginjati v tišini in se začne porajati atmosfera konca, v pesem vstopijo ritmični zvoki ponavljajočega se delovanja stroja ob zvokih nedistorzirane kitare. Tako občutek mehanskega dela sužnjev ostane. Surovost in način igranja kitar v začetnem delu pesmi natančnemu poznavalcu opusa skupine že nakažeta, v katero smer bodo šli koncepti igranja kitar na ravno tako revolucionarni naslednici recenzirane plošče: Rebel Extravaganza. Enako napoveduje tudi raba elementov industrializiranih samplov. Ali gre za ustrezen zaključek take mojstrovine, kot je recenzirana plošča? Na neki čudni način, odlično, ja, saj pusti poslušalca samega z odprtim vprašanjem: »Kaj sledi …?«.

Ali recenzija potrebuje zaključek? Ne! Sam sem povedal dovolj, vendar sama plošča pove o sebi še več in največ.


[1] Npr. nov konceptualni pristop h kompozicijskim strukturam naslovnic blackmetalskih plošč, ki je presegel rabo mrtvo ledenih črno-belih pejsažev, diaboličnih risb ali zgolj portretov s corpse painti.
[2] No, dasiravno o sami pesmi res nima smisla izgubljati besed, je mogoče o kakovosti in vizualni ustreznosti predstavitve pesmi skozi spot povedati marsikaj.