V času, ko je bilo videti, da se je spodobni death metal (kamor ne prištevam njegove brutal podzvrsti) povsem umaknil black metalu, sploh pri obravnavi protireligijskih vsebin, me je tole odbilo kot železna krogla, mi povrnilo upanje in obudilo spomine na plošče Morbid Angel ter Deicide¹.  
 
Šest pesmi v malo manj kot tri četrt ure. Bang! Ameriški death metal kot se šika! Skupina, kot da bi vedela, da ima pred seboj zelo izbirčnega in skeptičnega uživalca death metala, že s prvo pesmijo udari na polno. Naslovni Forever Underground je daleč najboljša pesem na plošči in tudi ena od najboljših pesmi nasploh, kar jih je posnela skupina. Počasno lomeče kitare, katerih silo le še n-krat potencira bobnanje, napovedo, da bo šlo zares. In tudi gre! Pesem se v nadaljevanju pošteno razdivja in vsej glasbeni bravuroznosti, ki se zrcali v mogočnosti, hitrosti, udarnosti in silnosti, da krono meni najpomembnejši element death metala – razumljivi growl. Vokal enostavno orje. Ja, tole je njihov God of Emptiness, katerega odmev se sliši še skozi cel preostanek plošče. Deathmetalsko popolno!

Battle Ground predvsem zaradi melodije žaganja v ozadju zveni kot motor tanka, ki se je s polno močjo pognal na bojišče in sedaj strelja, tepta ter razstreljuje z vsemi orožji hkrati povsod naokoli. V tem v osnovi hitrem delu pesmi ustvari divjanje bobnov, ki na določenih mestih kitaram prevzame primat, občutek napetosti, medtem ko klaviature (!!!), ki se pojavijo v ozadju, nastopajo kot vodilo mastnim in nasilnim kitarskim melodijam. Pesem niti za trenutek ne (p)ostane monotona, ker se v njej filigransko natančno prepletajo in povezujejo počasnejši deli (ko tank zajame sapo) in hitrejši deli (ko se tank požene naprej) z zelo spodobnimi kitarskimi melodijami².  

Čeravno gre za polnomastni death metal, se pri omembi I Am God najprej spomnim na zvoke klaviatur na začetku pesmi. No, brez strahu, slednje so uporabljene v zelo omejenem obsegu – zgolj kot začimba – in skupina jim ne pusti kvarno vplivati na glasbo. Gre za srednje hiter death metal, pri katerem me pri vokalnem delu najbolj veseli, da se petje odlično prilagaja različnemu tempu igranja kitar in bobnov. Vokal se uporablja à la Deicide, tj. tudi dvoglasno kot višje in nižje doneče growlanje. Igranje kitar se ravno v tej pesmi najbolj pokaže v vsej svoji tehničnosti in domiselnosti. Tudi o bobnanju ni smisla izgubljati besed: tempo, tempo in še enkrat tempo. Pesem zaradi vsega tega izpade silno, mogočno in tudi vzvišeno, ko se v njej melodije distorziranih kitar umaknejo in dajo prvo mesto spodobni solaži najprej nedistorzirane kitare ter nato še lead kitari. Res je, pesem traja skoraj deset minut, ampak niti v enem trenutku ni dolgočasna in s svojo zanimivostjo poslušalca sili k stalni pozornosti.  

Farewell to the Messiah je nekakšen čuden instrumentalen intermezzo, ki ga sestavlja igranje basa, zvoki flavt in nekakšno zvončkljanje. Kot popolno nasprotje vsemu doslej slišanemu deluje kot atmosferični vložek pred ponovnim šusom, ki sledi.

Ja, deathmetalska nevihta se v trenutku razbesni takoj na začetku Eastern Journey. Pesem se skozi drobeče igranje kitar in udarno bobnanje v vsej svoji divji naravi poganja naprej in do konca. Njen zanimiv tehnični element so polsekundni popolni glasbeni premolki, ko pesem enostavno izgine, da v naslednjem trenutku nadaljuje divjanje tam, kjer ga je prekinila. V pesmi se nahaja tudi ena zelo lepa zategnjena kitarska solaža, katere čar je, da deluje kot platno, po katerem potem neusmiljeno bičajo in bijejo bobni. Že tako dober vokal dobi še eno dimenzijo oziroma odtenek – odmevajoče hropenje.  

In za konec še ena od bolj prepoznavnih stvaritev skupine – Divine in Fire. Tempo nekoliko spominja na starejše plošče Deicide, vendar deli, ko se razbesnijo kitare, še kako spominjajo na Morbid Angel. Refrenski, počasnejši del deluje zelo strašljivo. In prav zaradi slednjega ter (v primerjavi z ostalimi pesmimi) veliko jeznejši način petja najbolj prispevata k temu, da se pesem močno zasidra v spominu. No, tu so še odlične solaže in prekrasni prehodi v tempu glasbe. Skratka, pesem predstavlja popolno piko na i tistemu, kar je začela naslovna pesem. Tako se plošča začne in konča odlično … In kaj več bi si sploh lahko še želeli?   
 
Če bi takrat obstajal slogan »MAGA«³, bi ga parafraziral v »MDMGA« oziroma »Make Death Metal Great Again«. Skupina je tudi s kasnejšimi izdajami izkazala veliko kakovosti (nenazadnje je v skupini pel sam Glen Benton), vendar je Forever Underground plošča, ki si zasluži vse pohvale in še več. Tudi in predvsem zato, ker je v času, ki ni bil naklonjen death metalu, v metalsko vesolje poslala gromovito sporočilo: »Death metal je tu, pazite se, prihajamo!« In res, poslušati tak death metal predstavlja čisti užitek.


[1] Zanimivo, da se mi z okusom ni uspelo nikoli povezati s sicer odličnimi Immolation.
[2] Seveda slednje vseeno ne sežejo do kolen mojstrovinam Treya Azagtotha.
[3] Make America Great Again.