V začetku tega leta je nemška hard rock/psychedelic/70s/progressive/doom (in še kaj) zasedba Kadavar (Wolf Lindemann – kitara/vokal, Mammut – bas kitara in Tiger – bobni) izdala istoimenski prvenec, ki jo je takoj katapultiral med zvezde omenjene scene. In to povsem upravičeno. Kadavar niso le še ena kopija tega, kar se je pričelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in se skozi desetletja ohranjalo, kopiralo ali razvijalo na takšen ali drugačen način. Kadavar so sedemdeseta, so v največji meri Black Sabbath oziroma njim podoben glasbeni slog s srcem in inovacijo na pravem mestu. Tisto, kar pri različnih »cover« bandih, ki so v preteklosti poskusili ujeti val uspeha Ozzyja & Co. in so nato zaradi pomanjkanja lastnih idej kmalu potonili v pozabo, ni moglo funkcionirati, Kadavar z lahkotnostjo, prefinjenostjo in izkušenostjo glasbenega razvoja zadnjih štirih desetletij ponudijo v nekaj več kot pol ure. V triintridesetih minutah Kadavar poslušalca vržejo nazaj v sedemdeseta, kjer podoživlja vse, kar je bilo za ta čas bistveno in moderno: poleg Black Sabbath še Led Zeppelin, Hawkwind, Witchfinder General, Judas Priest in mnoge druge.
Po opisanem sploh ne preseneča pogled na naslovnico vinilke, s katere mrko gleda trojica iz Berlina, ki sedemdeseta več kot očitno živi tudi v novem tisočletju. Dolgi lasje, retro brade in oblačila niso le del umetniškega izražanja, temveč tudi videz, ki se poslušalcu avtomatično nariše pred duhovnim očesom med poslušanjem tega izredno zanimivega prvenca. Kadavar so s svojo glasbo ustvarili edinstven most med preteklostjo in sedanjostjo, katerega prečkanje vsakič prehitro mine. Ko izzvenijo zadnji toni šeste in zadnje skladbe Purple Sage, tišina poslušalca brutalno iztrga iz objema preteklosti in ga izpljune v sedanjost, kjer na gramofonu ali CD-predvajalniku vneto išče gumb za ponovno predvajanje. Sem že omenil, da je band svoj prvenec najprej izdal le v obliki vinilne plošče? Da je v dveh mesecih razprodal kar vse tri izdaje? Da za moderne ljubitelje glasbe iz sedemdesetih v mesecu juliju načrtuje izdajo prvenca še na zgoščenki?
Sicer pa se album prične dokaj riffovsko naravnano. Uvodna All Our Thoughts in Black Sun sta iz tega vidika povsem enostavna komada, saj inštrumenti sledijo skupnemu ritmu in drug drugega dopolnjujejo, ko pa Wolfova kitara onemi, jo dvojec bas kitara in bobni prečudovito nadomesti. Med nekoliko bolj kompleksnim Forgotten Past Wolf na kitari intenzivneje predstavi svojo virtuoznost, med Goddess Of Dawn nato ponovno udari z enim riffom in zapomljivim refrenom, Creature Of The Demon pa je prvi komad, ki tudi glasbeno preide v bolj temačne (demonske) vode in spominja na »vudu stil« Jimija Hendrixa. Že omenjeni Purple Sage, osemminutni space rock ep, pa na albumu predstavlja povsem osamelo (v pozitivnem smislu) ekspedicijo v vesolje, nezemeljsko izkušnjo, oazo eksperimentiranja …
Skratka, kdor se želi spoznati z glasbo sedemdesetih in nima časa, da bi se spopadel z vsemi naštetimi velikani tega obdobja, ali pa morda želi podoživeti glasbo in vzdušje tega obdobja brez občutka poslušanja slabe kopije (ponovno) enega izmed velikanov dotičnega obdobja, tega bodo nemški Kadavar povsem navdušili. In še ena zanimivost za konec: Ime Kadavar se v nemščini izgovori podobno kot Kadaver, nemška beseda za mrhovino, s čimer band na vsebinski ravni dodatno podčrta temno plat svoje glasbe.