Od izida zadnjega albuma Bavarcev Kanonenfieber je minilo že več kot pol leta. Ker pa so ravno teden nazaj izdali live plošček z zadnje turneje, o kateri smo tudi pisali, bom pozno objavo dolgo pričakovane recenzije zadnje studijske plošče pripisal slednjemu in ne lastni lenobi. Hkrati pa smo imeli v soboto, 10. 5. 2025, možnost slišati še Non Est Deus, drugi projekt frontmana Kanonenfieber.

Po EP-ju U-Bootsmann iz leta 2023, ki je tako tematsko kot zvokovno nekoliko obrnil ploščo, so bila pričakovanja po novem albumu visoka. Seveda smo vsi vedeli, da bodo v klasični maniri sledili ali singli ali pa še kak EP, preden ga bomo res dočakali. Samostojnega EP-ja na koncu ni bilo, so si pa sledili štirje singli, vsi v enem letu. Prvi, nerodno naslovljen kar Menschenmühle (po prvi plošči), me je iskreno pustil hladnega. Zvokovni odmik od prvenca in EP-jev sem sicer pričakoval, ne pa tudi take monotonosti in neizvirnosti. Sledili so še Panzerhenker, ki je popravil grenak priokus prejšnjega, nato Der Maulwurf (ki me je spet vrnil nazaj) in še Waffenbrüder. Seveda so se vsi štirje singli/komadi nato znašli na novi plošči in prav ti štirje najbolj izstopajo po zvoku ter prinašajo en kup eksperimentiranja. Vse to bi razumel, če bi Noise, šef in band v enem, z njimi želel nakazati smer nove plošče. Vendar ko to poslušamo v celoti, ponuja veliko več kot njeni napovedniki. Mnogo skladb po produkciji in zvoku krepko presega single.

Nova plošča Die Urkatastrophe je izšla tokrat pod taktirko večje založbe Century Media Records. Album otvori govor takratnega predsednika nemškega parlamenta ter zasnuje koncept albuma in njegovo rdečo nit: najprej navdušenje in vzhičenost nad pričetkom vojne, ki se kmalu sprevrže v klavrno realnost na fronti. Takoj sledi že omenjeni Menschenmühle, ki je odličen konceptualni uvod v album, s svojim cinizmom pa direktno negira vsa pričakovanja uvoda. Ampak kaj, ko negira tudi naša pričakovanja. Otvoritev v album je res … šibka. In ni ji konca. Sturmtrupp in Der Maulwurf nadaljujeta z enakim tempom. Preprosto spisane komade (v primerjavi s prejšnjimi deli, da ne bo pomote) skušata rešiti z izmenjavo blast beatov in prekinitvijo tempa – bodisi z refrenom bodisi kar tako – ter bolj monumentalnimi refreni z zborovskim petjem.

Peti komad, Lviv zu Lemberg, končno zadene tisti Kanonenfieber zvok, ki smo ga iskali, in me spomni na U-Bootsmann. Pesem se prevesi v Waffenbrüder, ki mi sam na singlu res ni »špilal«, tukaj pa funkcionira. Ampak refren ne navdušuje, spet se preveč trudi na silo potegniti publiko, k čemur se vrnem na koncu. Sledi Gott mit der Kavallerie, ki se vrača v tisti bolj »črni« del njihove načeloma bolj death glasbe in mi je res fenomenalen. Združuje upočasnjene death vložke, ki močno spominjajo na skladbo prvenca Dicke Bertha ter Dance Panzerchrist, ter hiter, a melodični refren.

Panzerhenker je nekakšen copy-paste prejšnjega in ga lepo dopolnjuje, le da ravno obrne ploščo: refren je tisti, ki umiri tempo in upočasni vse skupaj, da se sporočilo res uleže. Ritter der Lüfte nas nostalgično vrne v prvenec in kakšna tragedija je, da te skladbe ne igrajo v živo!

Bližamo se koncu albuma in kakšen konec je to! Verdun je bistvu le uvertura s klasično kitaro in Noiseovim monologom v Ausblutungsschlacht, ki se prične s krikom »Verdun!« in z njim nadaljuje čez vse refrene. Skladba je blackovsko melanholična in si s to zvrstjo deli kar nekaj podobnosti, čeprav je res ne želim ukalupiti. Dodatek violin v refrenu res naredi tisti korak naprej, ki ga ostali komadi želijo s kvazipompoznimi, pa jim ne uspe. Pesem nato izzveni s klavirjem in je res najboljši zaključek albuma, kar sem ga slišal. Verdun kot ena najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne in nasploh, velika zmota te »prvotne katastrofe« (naslov albuma) in vsesplošna beda nepotrebnega ubijanja. Da, to so pravi Kanonenfieber. Žal se plošča tu ne konča, ampak se nadaljuje še z enim akustičnim komadom, ki se tako zelo trudi posnemati prvenec, pa mu ne uspe in samo pokvari tisti občutek, ki ga pusti Verdun.

Mogoče je problem res to, da je prvenec Menschenmühle odpeljal vse s svojo unikatnostjo, »band« (solo projekt) je prišel od nikoder in je pustil odprtih ust celotno skupnost. Kanonenfiber so čez noč eksplodirali in postali nekakšen »kult«. Album, izdan brez pompa in pričakovanj, res enkratno presenečenje in to v samozaložbi. Za Die Urkatastrophe pa je Noise podpisal pogodbo z večjo založbo in ne morem preko občutka, da je prav to kljubovalo temu, da je iztiril. Čez podobno smo šli pri razpadu Batushke, kjer je Derph glasbo nekako štekal, Bartu pa je šlo bolj za vizualno prezenco in kult osebnosti, s čimer sta duh in zvok banda umrla. Kot večkrat rečem, ni problem, če skupina razvija svoj zvok in žanr. Ampak tu se pri nekaterih skladbah sliši, kot bi neka zunanja sila na podlagi tržne raziskave vstavila vložke, ki bodo dosegli večji trg in ne več tisto nišo, ki je Kanonenfieber. Kot sem nekje zasledil: Die Urkatastrophe ni slab album, je pa slab(ši) Kanonenfieber album.