Čeprav jih založba hvali kot zveste svojemu zvoku, kot band, ki ne izgleda kot boy band (beri: metalcore) itd. pa lahko povem, da so Koroded kopija Fear Factory, z vokalom, ki ob Burtonu spominja še na Clawfinger. Morda so v tem oziru tudi precej podobni Mnemic, z izstopajočim dejstvom – da ni samplov.
Ja, Koroded so posneli dokaj močno ploščo, ki gradi predvsem na naravnem zvoku inštrumentov. Ne vem, kolikšen je vložek producenta Jacoba Bredahla, ampak tole ne zveni moderno digitalizirano. Redkost danes, zato štejem kot plus. Plošča kot celota je masivna, veliko je temnih in heavy tonov, vse zveni kot ogromen počasen »bone grinder«. Kitare so usmerjeno riffovske, ni solaž, imamo umetne harmonije – vpliv Machine Head in Dina Cazaressa je več kot očiten. Bass in boben sta v dobrem razmerju in ustvarjata dobro ritemsko podlago, natančno, močno, heavy as fuck. Plošča je torej zvočno dobra. Problem so vokali – resda pevec poje precej dobro kar se tiče čistih vokalov, pa tudi tisti kvazi growl ni slab, občasni kriki so tudi ok. Vendar tole je »Burton ripp-off«, no, morda je v igri še kakšen drug vokal, a Burton C. Bell je več kot očiten. Strukture so predvidljive in jasne, v bistvu stvar zveni kot Fear Factory – in sicer tisti novejši, bolj pocukrani komadi.
Saj ima svoje dobre plati in celo nekako izstopa. Ampak, let's face it, tale žanr je prenasičen – in Koroded se bodo morali prekleto potruditi, da bodo izstopili iz mase.

Ivan