Hvaležen sem, da še obstajajo in se dnevno rojevajo novi metal bandi, bodisi tisti, ki sledijo (za nekatere že izumrlim) tradicionalnim podzvrstem, bodisi tisti bolj drzni, progresivni, eksperimentalni. In ker sem se na eni točki tudi sam kot zagrenjen starec zataknil na »klasikih«, pa četudi iz nekih ekstremnejših žanrov, sem izredno hvaležen tudi tistim bandom, ki samozavestno stopijo naprej in nas poiščejo sami.

Tako smo imeli priložnost slišati nov izdelek severovzhodnih sosedov iz čudovitega Kecskeméta: Látó (v grobem prevodu »vedež«). Novi EP Gospel of Past Reveries je krepak odmik od prvenca (tudi EP). Uvodni riff Black Winter se prične tipično stonersko, vendar se mu kmalu pridruži temačnejša doomerska/sludge distorzija. Skupaj z growl vokali nakaže novo, meni bližjo, usmeritev skupine. Kljub tej usmeritvi in generalnemu »vajbu« zasedba osnovnega riffa ne preklopi, ampak ga ohrani v ozadju in komadu pridoda še malo dodatne blues ostrine. Igra prepletanja visokotonskih riffov z osnovno downtune žagovino ter bolj ritmičnih, poenostavljenih tolkal z dvojnim pedaliranjem se nadaljuje v Cerberusu, ki je še za kanček počasnejši, bolj atmosferičen in meni vrhunec te prekratke plošče.

Naslovni Gospel of Past Reveries počasi gradi suspenz: instrumentalna uvertura se nekje na polovici razvije v atmosferični metal tipa Negură Bunget. Eksperimentiranje z zborovskimi clean vokali se nedvomno obrestuje in predstavlja nekakšen madžarski mélos. V zadnji tretjini komad dokončno pokaže zobe in ta desetminutni ep se dramatično zaključi.

Látó so v svoji biti preprosti, poslušljivi in zapomnljivi, hkrati pa z neko mikrokompleksnostjo. Zvok je surov in neobdelan, temačen in ritualističen, hkrati pa je moč slišati visoko mero čistosti, zlasti pri visokih zvenih, poklon svojim stonerskim začetkom. Band, ki kliče po še.