Zasedba Ljå je prvih deset let, se pravi od leta 1992 do leta 2002, delovala pod imenom Knøfflihei in takrat izdala samo demo Vedderbaug. Kasneje je potrebovala štiri leta in štiri poskuse (beri: tri predhodne izdaje), da ji je uspelo poviti prvenec Til avsky for livet. Ta že kar nekaj let stoji na moji polici, kjer si je zasluženo »izboril« svoje mesto. In tako kot sam ne posedujem česa več od tega banda, tako tudi band od takrat dalje ni kaj prida več ponudil. Leta 2012 je na CD-R-ju izdal EP z naslovom Klar til strid, ga prodajal samo na koncertih in nato povsem poniknil. Do lanskega leta, ko je znova samo na koncertu omogočil nakup aktualne izdaje, tokrat celovečerca 1943.

Glede na naslov se ta tematsko pričakovano ukvarja z drugo svetovno vojno, kaj več se pa v tej zvezi nisem poglabljal. Bolj zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da sta prva komada recenziranega ploščka vzeta z omenjenega EP-ja iz leta 2012. To sta Klar til strid in Revheim. S tem je band ustvaril most med preteklostjo in sedanjostjo, hkrati pa nakazal, da se leta 2023 močneje ozira nazaj, kot gleda naprej. Izrečeno naj bi bilo za vas, dragi bralci, namig, kaj lahko pričakujete, in sicer norveški black metal stare šole. Ta sicer ni tako zelo umazan, kot je bil sredi 90-ih, je pa dovolj prvinski in zloben, da ne bo nagovoril ljubiteljev »toplejših« oblik črne kovine, ki dandanašnji močno stavijo na lepoto in splošno priljubljenost.

A koketiranje s preteklostjo ima zmeraj eno težavo. Poslušalcu (po navadi) ne ponuja ničesar novega. In tako je tudi tokrat. Celovečerec 1943 sicer v stari norveški maniri ponuja hladne in hitre komade (Klar til strid, Graverne), komade, ki prinašajo nekoliko več melodike (Levande skjold, 1943), kakšen komad pa tudi v srednjem tempu in v cupa-cupa ritmu (Revheim) ruši vse pred seboj. A vse to je bilo izumljeno že davno in že tudi večkrat uporabljeno. Iz vsega opisanega nekoliko odstopa osebni vrhunec, komad Ild og bevegelse, ki z osrednjim »progresivnim« delom deluje izredno sveže in navdihujoče.

Če torej nimate posebne vezi z bandom, recimo kot lastnik prvenca, in če vas starošolski norveški black metal kaj prida ne zanima, potem je verjetno bolje, da se temu ploščku izognete, tako kot ste se konec koncev izognili tudi prvencu. Če pa nimate nič proti, da spet na drugačen način poslušate bolj ali manj že slišano, potem pa vas Ljå morebiti znajo nagovoriti s tem albumom, za katerega so iz takšnih in drugačnih razlogov (beri: v glavnem tudi zaradi kadrovskih menjav) potrebovali kar 17 let.