Lorna Shore je ameriška simfonična blackened deathcore skupina, ki je v preteklosti imela kar nekaj težav z zasedbo. Sploh odhod pevca in ustanovnega člana Toma Barberja, ki je 2018 presedlal k Chelsea Grin, je pomenil velik udarec zanjo. Sprva je za mikrofon prejel CJ McCreery in z bandom posnel njihov tretji album Immortal, a brezsmrtnost je očitno veljala samo za glasbo, medtem ko je tedanjemu pevcu članstvo hitro poteklo. Zasedba je nato poiskala Willa Ramosa, ki se je vokalno na aktualnem EP-ju ...And I Return To Nothingness več kot izkazal.

Morda izdaja ...And I Return To Nothingness sploh ne bi bila potrebna, saj se Lorna Shore glasbeno konkretno naslanjajo na že omenjeni in še zmeraj aktualni celovečerec Immortal. A glede na vokalne sposobnosti Willa Ramosa sem prepričan, da je recenzirani EP v veliki meri nastal tudi zato, da band pokaže, da je ponovno kompleten in v odlični formi. In slednje zagotovo ne velja samo za vokalni del, temveč tudi instrumentalnega oziroma kar glasbenega na splošno. Lorna Shore z EP-jem ...And I Return To Nothingness ponujajo tri nove komade oziroma skoraj natančno 18 minut noro dobre glasbe.

EP se začne s komadom To the Hellfire, ki z mirnim uvodom zavede oziroma predstavlja slavno zatišje pred nevihto. In kakšna nevihta je to? Do konca iz zvočnika neprestano streljajo blast beati, grmijo breakdowni in vihrajo nalezljivi kitarski riffi, medtem ko se očividci na slišane grozovitosti odzivajo s kričanjem, vreščanjem, bruhanjem, davljenjem in vpitjem. Če ste se kdaj vprašali, kako bi zvenelo, če bi pomešali pompoznost Dimmu Borgir, vokalne spretnosti Danija Filtha in teatralnost Carach Angren ter temu dodali še agresijo poljubnega death metal banda, pomešano z udarnostjo domačih Within Destruction, potem imate zdaj odgovor le nekaj klikov stran. Privoščite si ...And I Return To Nothingness od Lorna Shore, mislim, da vam ne bo žal.