Takoj naj omenim, da vsaj enkrat nisem naletel na metalcore band. Ne, Losa iz Teksasa je skupina, ki bi po svojem načinu igranja in na splošno po celotnem vtisu bolj sodila v vrste Relapsejevskih bandov.
Konceptualno gre po besedah članov za ustvarjanje najboljšega prikaza čustev, ki jih ima posameznik. No, stvar dokaj uspeva, saj je glasba resnično zahtevna za poslušanje, tako da vam sprva res ne bo šla v ušesa. Saj ni noise ali kaj podobnega, samo čustva, ki jih opisujejo, so očitno preveč »temna«. Tole je heavy kot recimo Neurosis, vidno je malce Mastodon, vokali se gibljejo predvsem v moderno in kaotično kričanje, kot ga poznamo pri math-coreovcih v stilu Dillinger Escape Plan. Težko je opisati tole. Je pa ena stvar gotova – komadi se razlikujejo resnično le v odtenkih in zato bo samo najbolj izučeno uho vedelo, da stvar ni tako enolična; to pa je po svoje tudi minus, ker bo s tem Losa lahko izgubila precej potencialnih poslušalcev. Stvar je treba slišati – tudi besede so tu odveč. Kljub temu, da izstopa iz mainstreama, bo samo izbran krog zadovoljen, ostali pa jo bodo kaj kmalu pozabili.

Ivan