Se še kdo od vas, dragih bralcev, spomni albuma Under ein Blodraud Maane, ki so ga Manes izdali leta 1999? Kdor se, tudi ve, da je band kar hitro po tem izjemnem, drugačnem in še kakšnem albumu, še sam postal povsem drugačen. Band je zapustil black metal vode in zaplul v nepoznane širine eksperimentalne glasbe, kjer se poigrava z elementi elektronike in jazza. Tovrstna glasba mi je sicer dokaj tuja, recenziranja albuma pa sem se lotil izključno zaradi davno pretekle black metal zgodovine banda, ki je nekoč name naredil vtis in za katero sem upal, da se bo ponovila. Če je med vami bralci morda še kdo z izkušnjami, podobnimi mojim, in je kot jaz trznil ob novici, da Manes pripravljajo nov material, mu naj ta recenzija služi kot »opozorilo« ali zgolj informacija o tem, da Manes verjetno nikoli več ne bodo igrali black metala – kar pa je bilo očitno že po How the World Came to an End.
Kakor navaja band, je namen kompilacije Teeth, Toes and Other Trinkets ponuditi svojemu poslušalstvu nekaj neizdanih ali predrugačenih komadov, ki naj bi jih kratkočasili do naslednjega čistokrvnega celovečerca. S skorajda nobenimi izkušnjami v teh vodah bi dotično zbirko redkih pesmi označil kot mešanico modernih Depeche Mode in Kosheen, edini (black) metalski preostanek pa je težka atmosferika in spomin na bizarne in kaotične nemetalske ritme, ki jih mestoma (beri: zelo malo) najdemo tudi pri sodobnih Dødheimsgard ali The Kovenant.