S Finske prihaja še ena zanimiva zadeva in to s področja, od katerega bi sedaj najmanj pričakovali, da bo zanimiva, iz heavy/power metala. A v nasprotju s pričakovanji tu ne gre le za še en tipičen finski band več, med Manitou in finsko melodično, power metal sceno bi težko potegnili več skupnih vzporednic.
Še najbolj izrazita je rahla finska melanholičnost, drugače pa se Manitou gibljejo nekje med srednjeevropskim, angloameriškim power in progresivnim metalom. V uvodnih dveh skladbah vključujejo več prepoznavnih maidenovskih dvojnih kitarskih melodij, ki se kasneje, z izjemo skladbe And The Silence Bites, umaknejo. Tudi same strukture skladb gredo bolj v smer progresivnega power metala. Pri tem Manitou uporabljajo zanimivo kombinacijo modernejših, odsekanih ter tradicionalnih hard & heavy riffov, v skladbi Psychoracer pa se spustijo tudi v fusion/jazzy vode. Tudi vokalist ni prav nič tipično finski, sicer odpoje tudi kakšno višjo, čisto melodijo, v osnovi pa ima bolj grob, hard rockerski vokal in večinoma so njegove linije, vključno z refreni, odpete v tem stilu. Plus točke jim prinaša opiranje na lastno znanje, iskanje svojega zvoka in nenaslanjanje na preizkušene vzorce uveljavljenih akterjev, kar mlajši bandi pogosto nadgradijo še s težje prebavljivo mero kiča. Tega na Deadlock gotovo ni. Sicer je še daleč od tega, da bi bilo idealno, kompozicije bi lahko bile še aktraktivnejše, tu in tam bi kaj lahko izpeljali bolje, a začetek je več kot vzpodbuden; priporočljivo za vse, ki v progresivno obarvanem heavy metalu iščejo kaj svežega.

Matjaž