Simfonični metal je zvrst, ki premore mnogo, predvsem zaradi možnosti nadgradnje pesmi z orkestralnimi podlagami neskončno mnogo. Manora so mlad band iz Nizozemske, ki je potencial zvrsti zelo dobro izkoristil. Rekel bi celo tako dobro, da imajo velik potencial prodora na nove trge. Band se sicer trenutno ponaša le z enim EP-jem, Dreamshapes, ki je sicer izšel že leta 2017. Zaradi posebnega pečata skupine je bil EP dobro sprejet tudi izven Nizozemske. O tem se lahko sami prepričate s pregledom njihovega Youtube kanala, kjer je pod pesmimi polno pozitivnih komentarjev. Po nekaj začetnih težavah iskanja stalnih članov jih je, žal, epidemija nekoliko zaustavila. Člani zasedbe pa se niso dali in so minuli petek izdali svoj prvi album, Brave the Storm.

Kaj je torej to, kar jih naredi posebne? Menim, da se ta posebnost skriva v nekoliko drznejših bobnih, ki močno poudarjajo prehode med deli v posameznih pesmih in ritmu nasploh. Ritem igra pri njih ključno vlogo, pri čemer so kitare izredno premišljene, da se popolnoma navežejo na vokale. O tem se lahko prepričate s singlom Wired to Obey. To je pesem o neusmiljeni igri, ki nas prej ali slej vse povleče v neskončno življenjsko rutino. Takoj boste tudi sami opazili, da ni posebnih novosti, kar se tiče zvrsti. Večina stvari je že slišanih, se pa Manora lotijo simfoničnega metala, kot da bi se učili od velikanov zvrsti. V določenih delih se da slišati vpliv bandov, kot so Epica ali Lacuna Coil, zbor v ozadju, ki je prisoten v vseh 12 pesmih, pa zelo spominja predvsem na prve albume Nightwish. V primerjavi z omenjenimi bandi pa uporabljajo Manora bistveno bolj moderne poteze, ki včasih spominjajo na melodične metalce Temperance. Marsikje se še da vmes uloviti njihov slog, vendar jim je očitno ravno dobro poznavanje zvrsti dalo priložnost, da so že s prvim albumom nastavili podlago za to, da se ustvari unikaten slog. Želim povedati, da je nastavek pripravljen, za naslednji korak pa bi bilo potrebne še nekaj več drznosti. Kar pa seveda ne pomeni, da album ni dober, ravno obratno. Opazna je velika količina vloženega dela, saj so si pesmi med seboj zelo različne, vsaka pove neko svojo edinstveno zgodbo. Predvsem bi izpostavil pesem Another Destiny, ki zelo dobro ponazarja vse zgoraj navedene razmisleke. Pesem močno spominja na mešanico slogov, ki so značilni za Nightwish in Epico, ravno tako lahko tu slišimo ritmične poudarke v refrenu, ki vokalom dodajo še nekaj več energije. Na albumu najdemo na primer tudi Dreamshapes, pesem z istoimenskega EP-ja, ki je med najbolje sprejetimi pesmimi banda. Poleg te pesmi je na albumu še ena starejša pesem s tega EP-ja, in sicer Endgame. Čeprav je album Brave the Storm izšel v samozaložbi, je produkcija dosegla veliko zrelejši nivo v primerjavi z EP-jem Dreamshapes. Še ena pesem, ki bi jo rad izpostavil je Sacrifice, v kateri lahko v ozadju, poleg značilnega ritma, ki spremlja vokale, slišimo tudi growl. Torej še nek dodani element, ki lahko služi kot nastavek za bodočo evolucijo banda.

Skratka, če povzamem, je album zelo primeren za vse ljubitelje zvrsti, saj lahko v njem vsak najde tisti del simfoničnega metala, ki se mu zdi najbolj privlačen.