Manj kot leto dni po prvem delu Manticora zaključujejo konceptualno povest potujočega cirkusa iz devetnajstega stoletja in s tem svojo do sedaj najzahtevnejšo kreacijo. Razlike med obema deloma zgodbe so praktično nične in The Black Circus bi lahko brez problemov izšel tudi kot dvojni album.
Danci se torej tudi tu gibljejo v okvirih progresivnega power metala, ki občasno preide v agresivnejše thrash metal pasaže. Skladbe so dolge, instrumentalno zelo intenzivne, kompleksno zastavljene, povezujejo pa jih krajši intermezzi, intri ali instrumentali. Kvalitetna izvedba pri njih nikoli ni bila problem in tudi sedaj ni, njihov glavna težava je v tem, da za power metalce ostajajo prezahtevni, za progresivce pa preveč agresivni. Melodika v skladbah je premalo izrazita in ne funkcionira tako kot pri Blind Guardian, s katerimi bi bila primerjava še najbolj smiselna. Tudi refreni nimajo prave učinkovitosti, tako da skladbam manjka nekaj karakterja. V kolikor ne vpeljejo določenih sprememb, Manticora ostajajo band za ozko koncentrirano publiko, precej bolj ozko kot je narava njihove glasbe – za power metalce, ki jim melodija ni prioriteta in ki imajo radi kompleksnost.

Matjaž