V primeru Masterlast se mi zdi uporaba termina nu-metal neprimerna in krivična. Ker Masterlast ne sodijo niti med šminkerje, kakršne lahko vidite na kakšni glasbeni televiziji, niti med kratkolase najstnike, ki bi radi zveneli glasno in agresivno zaradi namena samega, bomo kar lepo pristali in ostali pri besedni zvezi sodobni ameriški metal. Velja? Mastery Of Self je prvenec zasedbe, ki sta jo v New Yorku pred slabimi petimi leti ustanovili vokalistka Lizza Hasan in kitaristka Val Glauser. Morda vam je bolj kot omenjeni dami znan mož za bobni, John Macaluso, ki je palčke vrtel tudi pri Malmsteenu, Riot, Powergod in še marsikje.
Album temelji na preprostih, tipičnih novodobnih ameriških riffih. Jasno, proizvajajo jih down tuned kitare, z distorzijo pa se pri takem slogu tako ali tako ne sme skopariti. Presenetljivo, proti koncu plošče najdete tudi kakšen solo del. Verjetno se vam že dozdeva, da bodo v opisu sledile močne bass linije ter preprosti ritmi na bobnih, brez blastov in prehodnih virtuoznosti. Najdete kar nekaj nevsiljivo vstavljenih tribal elementov, pozitivno presenečenje so orientalski deli, ki še najbolj pridejo v ospredje pri komadu Whore Myself. Lizza se izkaže s svojim močnim vokalom, ki je nekakšna metal verzija Sandre Nasic. Mastery Of Self je nekoliko industrialno naravnan album, najde se tudi kakšen sample, sicer pa je elektronskega pridiha tu le za vzorec.
Mastery Of Self se začne z odličnim I Ache, prevladujejo agresivni komadi tipa Wake Up Today ali Think Of The Day, pri Monkeys zaidejo v težko razumljiv kaos, medtem ko Highmax, sploh pa Don't, predstavljata melodičnejšo plat albuma, ki se zaključi z morečim Shut Your Way Out. Dovolj raznolik album torej, sicer z občasnimi padci kvalitete, a še vedno boljši od večine, kar nam ponuja tovrstna ameriška produkcija.

Matija