Master’s Hammer – legendarni boemski in bohemski band, ki je svoj čas oral ledino drugega vala black metala, a ga je »mainstream« norveške samooklicane underground scene hitro izrinil v pozabo. Fenriz ne pojmuje zaman njihovega prvenca Ritual. kot prvega (norveškega) black metal albuma.¹ Če sem še malo drznejši, lahko izpostavim, da je bil praški band med glavnimi inovatorji gibanja: surovost riffov in vokala ter agresivnost so blažili in mešali z atmosferičnostjo in melodičnostjo, unikatnost pa so izkazovali tako glasbeno kot tudi kulturno in ideološko. In če želim res razpizditi black metal skupnost ter tvegati »excommunicado«, lahko citiram še Ivarja iz Enslaved, ki je kot domačin priznal, da večina zmotno misli, da je Norveška dala svetu black metal, ta se je ravno obratno razvijal od zunaj, s periferije navznoter – na Norveško.

Eksperimentalnost, ekscentričnost in radikalno spreminjanje žanrov Master’s Hammer, ki se je začelo s tretjim albumom Šlágry, so na eni strani hitro pridobili ozko, a manjšo skupnost oboževalcev, na drugi pa odtujili večino black metal skupnosti. Njihovo glasbeno ustvarjanje je pravo priznanje dobilo šele konec 90-ih, kar je ustanovitelj Štorm primerjal s staranjem dobrega vina. Definitivno je treba glasbo razumeti znotraj nekega konteksta in jo obravnavati holistično: norveško sceno pod večjim vtisom kulturno-geografskega okolja z uporom proti veri in češko z dolgo zgodovino boemskega gibanja, ki trči v modernejše sociopolitično okolje življenja za železno zaveso. Prvi iz srednjega veka črpajo ritualizem, okultizem, drugi grandioznost.

In tako je v senci razkroja Sovjetske zveze nastajal prvenec Ritual., ki se mu nedvomno posvetim v rubriki Iz ropotarnice. Danes prevrtimo 34 let v prihodnost in Master’s Hammer izda zadnjo ploščo Maldorör Disco. Z nekaj neučakanosti in tudi prikritega strahu, saj res lahko pričakujem kar koli, poženem ploščo. Ob uvodnem kozmičnem synthwave intru še enkrat preverim, ali res poslušam pravo plato. Po prvi minuti pade sodba: zopet so nas nategnili. Ampak tokrat res na suho in najbolj drastično po Šlágry iz leta 1995 (kako primerno, ravno okroglih 30 let). Master’s Hammer? Bolj Mojstri trolanja! Presenečenje je popolno, zlasti ker sta se zadnja albuma bolj vrnila h koreninam in imela bolj prvinski black metal zvok. Ni šlo za postopno evolucijo, ki je bolj značilna pri progresivnih in eksperimentalnih glasbenikih.

Naslovni Disco je ... dejanski disko, z veliko začetnico in ne zgolj v prenesenem pomenu. Osnova plošče sta tipični ritem »four-on-the-floor« (4/4) in stabilni plesni groove. Struktura je le občasno eksperimentalna, drugače pa tipična – postopoma grajena (buildup) s številnimi plesnimi »hooki«. Kitara in baterija sta pomaknjeni v ozadje in vzpostavljata občasni vzporedni mehanični industrial, ki se v nekaterih komadih bolj agresivno opolnomoči, drugače pa je kočijaž klaviaturna podlaga. Tako radikalna sprememba kompozicije in zvoka je zahtevala tudi nekaj rošad v bandu. Štorm je tu vajeti klaviatur predal novemu članu Kamilu ter se sam posvetil kitari in značilnim raskavim govorečim vokalom. Honza kot dolgoletni bobnar ostaja v svoji vlogi, če ne od tu, ga mora vsak poznati kot trenutnega bobnarja srbskih The Stone. Tomáš Necrocock se je po odsotnosti s prejšnje plošče vrnil v band, a samo v vlogi back vokalov in ne tudi druge kitare. Na tem shizofrenem in ironičnem delu je pravzaprav pomembna vloga in protiutež Štormu, saj temačnost in okultnost Štormovih vokalov prebija z visokimi ter zvenečimi clean vokali in občasnim kantavtorstvom ter potrjuje hvalnico norosti te plate. Besedila so ob vsem tem pričakovano duhovita in duhomorna v stilu »Karaoke aerobik, zombie erotik« uvodnega Anděl slizu (Angel sluzi). Ali poklon novemu članu »Zombies tě volají, Kamile! Zase máš záchvat anebo tři promile?« (Zombiji te kličejo, Kamil, ali imaš epileptični napad ali samo 3 promile v krvi?).

Ne traja dolgo, da te Maldorörjev² disko potegne v svoj vrtinec norosti in se pridružiš ritmičnim plesom angelov (sluzi), živim mrličem, dvojnikom in ostalim peklenščkom. V meni vse kriči in volkova se borita za prevlado drug nad drugim. Želim si sovražiti ta album kot žalitev zvrsti in dosedanjega dela banda. Ampak ga ne morem. Zvok je nalezljiv, hipnotičen. Njihov cilj je dosežen in Štorm z nasmehom pomižikne »tudi to je black metal«. Pa je res? Na tej plošči so metal elementi bodisi ujeti na dnu vodnjaka in zamolklo kričijo, da jih izpustimo ven, bodisi gre bolj za stockholmski sindrom. Master’s Hammer slovijo po odrezavih in zapomnljivih riffih, ki spremljajo tudi Disco. Čeprav so tako kot Rotting Christ na periferiji soustvarjali drugi val black metala, so dejansko tako kot oni črpali bolj iz new wave heavy metala in prvega vala black metala kot pa iz deatha – kot norveški nasledniki (glej Cerna svatozar z Ritual.). Ti vplivi so zacementirani v delih Master’s Hammer in presegajo zgolj prvenec, ne izogne se jim niti Disco (glej Take it or Leave it). Idejna zasnova albuma je okultna, groteksna, ekscentrična, pa tudi ironična. Vokali niso tipično kričeči, so pa demonski, teatralni in ritualistični. Kljub bolj konvencionalnim disko ritmom in podlagi generalno glasba ostane temačno atmosferična, hladna in bizarna. Maldorör Disco je kulminacija avantgardnosti in eksperimentalnosti Master’s Hammer, kjer je forma popolnoma razbita, temelji pa stojijo. S pozicije black metala, ki je bil v zdravem jedru vedno bolj antimainstream in antikomercialen (vem, tudi sam se smejim ironiji tega stavka z današnje perspektive), je uporaba diska nedvomno parodija, da ne rečem dekonstrukcija. Morda zavesten posmeh ali provociranje scene.

»Štorm, plošče ne morete predstaviti kot black metal.«
»Tu imam papir, ki pravi drugače.«
»Ampak … na tem papirju piše samo – Delam, kar hočem?«
»…«

Master’s Hammer bi pravzaprav lahko še naprej delali »klasični« black metal, ampak ga nočejo. Kot lik Maldorör tudi Master’s Hammer zavržejo konvencionalnost in konformnost. Kaj prinaša prihodnost? Ironično je, da sem se toliko časa obiral z recenzijo te novembrske plate, da so letos izšli že trije singli, Karneval, Vision in Holubí letka, ki so glasbeno spet bliže Fascinatorju iz leta 2018.

Sodba? Zapriseženi črnosrčni purist naj prisluhne pomembnemu mejniku drugega vala underground gibanja, albumu Ritual. Avantgardnega iščočim priporočam celostno brskanje po diskografiji, sam sem se še najbolj zataknil ob Formulæ (2016). Pa Disco? Bodi posvarjen: bolj kot je nevarno, da ti plošča preprosto ne bo všeč, bolj je nevarno, da ti bo in boš doživel krizo identitete.


[1] »I often say – more like a joke, but it’s true – the first Norwegian black metal album is Ritual.« (Fenriz, Darkthrone)
[2] Najverjetneje posvetilo Maldorörju, zlobnemu in izprijenemu liku gotske literature, ki predstavlja mizantropijo in mizoteizem ter zavračanje konvencionalne moralnosti.