Če bi lahko izbiral, od katerega glasbenika bi želel prebrati (avto)biografijo, bi bila zelo na vrhu želja napisana življenjska zgodba prvega nemškega kitarskega »wunderkinda«, Michaela Schenkerja. Kitarski genij, inovator, ki je neboječ eksperimentiranja vedno stremel k iskanju edinstvenosti, perfekcije, ob tem pa ob vsej kontroverznosti, aferah, nezavedajoč se pomembnosti poslovnega vidika glasbe prevečkrat ostal materialno prikrajšan za svoj neizmeren pečat, s katerim je zaznamoval zgodovino rocka in metala. Čisto nasprotje brata Rudolfa, srca in duše največjega nemškega hard 'n' heavy banda, The Scorpions.

Od njihovega prvenca Lonesome Crow je minilo že preko petdeset let, abrahama pa letos dopolnjuje začetek Michaelove kariere pri UFO (album Phenomenon), legendarnih Britancev, ki so ena izmed najzaslužnejših zasedb, da je heavy metal skozi desetletja, manifestiran preko Iron Maiden in Metallice, zvenel, kot je. Ta častitljivi jubilej se je Michael odločil proslaviti z na novo posnetimi UFO klasikami v obliki albuma My Years With UFO. Koncept le tega temelji na legendarnem koncertnem albumu Strangers In The Night od UFO iz leta 1979. Že sama naslovnica je narejena v tem stilu, tudi skladbe si sledijo v enakem vrstnem redu – z izjemo Out in the Streets ter I'm a Loser, ki jih je Michael izpustil.

Poleg njega instrumentalno ogrodje na albumu predstavljajo Barry Sparks (bas), Derek Sherinian (klaviature), Biran Tichy (bobni), sama prominentna imena, katerih seznam zasedb, v katerih so igrali v preteklosti, bi bil čisto predolg in ga nima smisla naštevati. Še bolj zanimiva imena nastopajo kot gostje v posameznih skladbah, na primer kitaristi Slash, John Norum, Adrian Vandenberg, Joel Hoesktra, bas profesor Roger Glover, bobnarski odličnež Carmine Appice ter množica super vokalistov. Najbolj presenetljiva in edinstvena je vsekakor prisotnost samega Axla W. Rosa, ki blesti v fantastični Love to Love. Kai Hansen je imel čast odpeti verjetno najboljšo in najvplivnejšo klasiko od UFO, pesem Rock Bottom. Precejšen kontrast Philu Moggu, ki pa je izpadel super. Dee Snider v The Natural Thing, Biff Byfford v This Kids, Joe Lynn Turner v Doctor Doctor ter Too Hot to Handle se zdijo kot ustvarjeni za odpete komade, kot tud Erik Grönwall pri Mother Mary. Michael ne bi bil Michael, če originalnim izvedbam ne bi dodal nekaj dodatnih »bonbončkov« in s tem dodatno začinil tole poslastico.

Michaelova ideja proslaviti petdesetletnico njegovih začetkov z UFO je uspela. Po vsej verjetnosti so UFO zaključili z delovanjem in prav je, da se njihovo glasbo na tak ali drugačen način časti naprej. Michael, ki trenutno doživlja že ne vem katero pomlad, pa ima na srečo še precej za povedati.