Iz imena bi lahko sklepali, da igrajo death metal, a so daleč od tega. Mortalicum igrajo nekakšno mešanico doom in klasičnega heavy rocka/metala. V teh časih zelo opevano zmes, a švedskemu kvartetu manjka nekaj trendovskega, s čimer bi se krog njihovih poslušalcev in zanimanje zanje v trenutku močno povečalo. To je termin okultno.
A to seveda ne sme biti vzrok za odvrnitev od poslušanja te nadvse zanimive zasedbe, ki se glasbeno nahaja nekje med med Black Sabbath iz druge polovice sedemdesetih (Never Say Die, Technical Ecstasy), Candlemass in ostalimi švedskimi bandi, ki združujejo heavy, doom ali stoner rock, predvsem Grand Magus, Spiritual Beggars. Pozitivna lastnost banda je vsekakor domiselno in raznovrstno komponiranje. The Endtime Prophecy tako ponuja spevne, headbangerske skladbe My Dying Soul ali Revelation Within, kjer najdejo odlično razmerje med »mehkejšim« doom riffom in pravo heavy metal energijo. Tempo je tu podoben najudarnejšim skladbam Candlemass, ne pa tudi udarnost in temačnost. Z atmosfero v stilu 70's hard rock bandov skrbijo, da ne zaidejo v preveč temačne sfere. Tako je tudi v zelo zanimivi, več kot desetminutni epsko zasnovani skladbi, Embracing Your Doom, kjer po energičnem začetku v ospredje stopi izredno pester instrumentalni del s kopico sprememb razpoloženja in predvsem izredno zanimivimi kitarskimi deli. Prav kitarista sta zelo močna, seveda se ne sme zapostaviti ritem sekcije, tudi vokalist s čistim, čutnim vokalom pomembno zaznamuje glasbeno podobo albuma, a manjka mu moč in karakter, ki ga imata na primer rojaka Mats Leven ali J.B. Christoffersson. Poleg že omenjenih skladb med vrhunce albuma sodi še neklišejska balada, Ballad Of A Sorrowful Man.
Vsi, ki prisegajo na proti doomu gledajoč heavy metal z The Endtime Prophecy nikakor ne morejo zgrešiti.