Myrkur oz. Amalie Bruun je ena izmed izrazito izstopajočih skandinavskih izvajalk atmosferičnega folk/black metala. Prvi razlog je sigurno to, da gre za zelo simpatično gospodično, ki je v preteklem letu postala mama. Če pogledamo iz povsem glasbenega vidika, pa so njeni albumi vedno obogateni s tradicionalno folk glasbo, tradicionalnimi instrumenti in prav takšni so tudi njeni koncerti. Sama jo nekako uvrščam med trojico Myrkur – Wardruna – Heilung, saj prav vsi znajo iz svojih koncertov prirediti pravi poganski ritual in glasbeno pravljico. S tem se sigurno strinjate vsi, ki ste Myrkur ujeli vsaj na festivalu Metaldays leta 2018. Tistega poznega večera nam je pripravila res odličen koncert.

Folkesange je njen tretji studijski dolgometražec, s katerim se povsem umakne od black metala in posveti tradicionalni skandinavski folk glasbi. Doda ji seveda tudi svoje atmosferične, novejše melodije. Pripovedovanje zgodb in rituali, ki prehajajo skozi čas in generacije, so pomemben del skandinavske zgodovine in folk glasbe, na Folkesange pa se pretakajo v svojo najpomembnejšo obliko. Myrkur k vsemu skupaj pristopa zelo puristično, brez interpretacije in fuzije. Za dodatno bonus točko poskrbijo tudi detajli, kot je uporaba starodavnega skandinavskega pastirskega klica »kulning« in instrumentov, kot so lira, mandola in nyckelharpa. Vse skupaj pričara res pravljično vrnitev v zgodovino skandinavske glasbe. Album tako za mnoge zadovolji tisto potrebo po pripadnosti širšemu poganskemu ljudstvu in nekemu miru, ki je med ljudmi vse bolj potreben. O tem tudi pričajo dejstva, da je taka glasba res vse bolj in bolj popularna – pa ne samo med poslušalci težke kovine in npr. gledalci Vikingov. Ljudje skozi to glasbo ponovno oživljajo skupno, globoko zakoreninjeno kulturo.


Pa se osredotočimo še na sam glasbeni del albuma. Odlični vokal Amalie, ki je enostavno narejen za takšno glasbo v kombinaciji z instrumentalnim delom, je kot češnja na tortici. Glede na to, da je tokrat za res odlično produkcijo poskrbel Christopher Juul (Heilung), mi lahko verjamete, da gre za vrhunski rezultat. Plošček sicer ponuja 12 komadov, od katerih je Myrkur objavila že tri – Ella, Leaves of Yggdrasil in Gudernes Vilje. Prvi je nepopoln otvoritveni komad albuma, ampak tudi eden izmed meni ljubših. Res prava vrnitev v poganske čase, z odličnimi vokalnimi linijami ter tistimi klasičnimi bobni in godalnimi deli. Mi prav zadiši, da bi se odpravila v gozd in se enostavno prepustila glasbi! Najdaljši komad albuma, Tor i Helheim, že kar na začetku postreže z omenjenim kulningom. V dobrih sedmih minutah vas bo popeljal skozi potovanje v Helheim. Prav tako izjemno skandinavsko izstopajoča je Svea, ki z uporabo tradicionalnih instrumentov ponovno doseže tisto željo po odhodu na lepi Sever. Edini komad z angleškim naslovom in angleškim besedilom (če se ne motim), ki me je na albumu kar nekako presenetil, pa je House Carpenter. Uporaba mandole ali celo bendža zveni zelo zelo kot ameriški country. Ali se tu Myrkur rahlo obrne na čase življenja v ZDA ali pa je enostavno tudi takšna glasba del skandinavske zgodovine? OK. Morda se sliši smešno, ampak nekako mi je prevesela in prehitra.

Vsekakor album ponuja popolno glasbeno skandinavsko ekstazo, ki je vredna večkratnega poslušanja in meditiranja. Brez veze je dvomiti, da bi Myrkur kadar koli razočarala, tako tudi s tem albumom ni. Če želite dodatno spremljavo ob sanjanju o poletnem tabornem ognju, o vikinških pohodih ali o veselih nočeh ob Sotočju (ali drugi ljubi poletni festivalski lokaciji), si vsekakor zavrtite Folkesange.