Zdi se mi, da Kanada vedno proizvede unikatne skupine, ne glede na zvrst. Pod to etiketo brez težav lahko postavimo tudi tehnične grinderje Neuraxis, ki so z novo ploščo premaknili meje svoje glasbe na še višjo raven kot prej. Presegajo vse štiri dimenzije – po vertikali se glede na kvaliteto, intenziteto, inteligentnost dvigujejo močno nad ostale, po horizontali zajemajo širok spekter agresivne glasbe, ritmov ipd., po globini so teksti tisto, kar Neuraxis daje poseben pečat, seveda pa je čas glavni sodnik in kazalec kvalitete Neuraxis – zagotovo pa Trilateral Progresion ni plošča, ki jo boste zlahka pogoltnili v enem kosu. Za Neuraxis si je treba vzeti čas, pri tem pa faktor te poglobitve vsekakor ni naporno poslušanje.
Deset pesmi nam kaže, da Kanadčani še vedno nadaljujejo s prvotnim grind kaosom, ki pa ima svoje nepredvidljivosti močne, natančno načrtovane strukture. Ne glede na pesem, Neuraxis vedno ustvarjajo nore riffe, občasne solaže (zelo dobre), nikakršnih nepotrebnih kompliciranj. Steve Miller in Robin Milley kažeta velik interes za različne šole death metala, melodike, progresive itd. Vidi se veliko vplivov, ni pa videti švedske melodike (dodaten plus), čeprav je plošča po svoje tudi melodična. Ritem sekcija se kaže v neverjetno široki paleti bobnarskih ritmov, pri katerih pa je v ospredju seveda ekstremen blast (različnih verzij) – Tony McKinnon je izredno natančen, jasen, popestriti zna vsak ritem, brez da bi postal vsiljiv. Bass Yana Thiela je žal samo podlaga, ki je nujna, a na kak poseben način ne izstopa. Izstopajočega komada ni, ker vam bo vsak »zatrgal«, odvisno pač od zunanjih in notranjih dejavnikov. Je pa plošča vsekakor neverjeten magnet, ki te pritegne, da se ustaviš, usedeš, poslušaš in misliš. Mišljenje pa izvablja definitivno najbolj izstopajoči faktor, in sicer pevec Ian Campbell, ki resda kruli, ampak ima pri tem posebno barvo glasu in je še posebej razumljiv (čeprav ne ves čas). Pika na i pa so njegovi teksti – piše jasno, inteligentno, za razumevanje pa boste potrebovali izredno znanje angleščine. Neverjeten besedni zaklad, odlična skladnja, zanimiva simbolika nam kaže poti v globine stvarjenja, človeka, vesolja, tehnologije. Kaj dejansko opisuje, mi ni jasno, je pa definitivno odprt za različne interpretacije. Zvokovno je producent Yannick St. Armand spet uspel, plošča je surova, a jasna, gladka, a ne preveč spolirana. Poslušanje je čisti užitek.
V celoti je Trilateral Progresion zavidanja vreden izdelek, ki popestri vsakdan. Edina težava je še vedno prevladujoči grind kaos, katerega prednost pa je vsekakor ta, da bo delil poslušalce na tiste, ki se resnično poglobijo in znotraj viharja iščejo mir in modrost.

Ivan