Jaz in progresivni del metal scene nismo ravno najboljši kolegi, predvsem na račun (pre)dolgih komadov. A pri skoraj vsaki stvari obstaja izjema in v prog sceni so to Periphery. A Pale White Dot je izšel sredi maja, testiral pa je mojo pripadnost bandu kljub splošnim zadržkom do žanra.

Periphery sestavljajo člani, ki vsake toliko časa druge projekte in ostale obveznosti postavijo na stran ter se zberejo na kupu, da skupaj zmečejo novo plato. Pionirji djenta tudi s tem albumom niso iztirili s svoje poti in nadaljujejo, kar so začeli, vendar v bolj komercialni smeri. Fantje so očaki svoje zvrsti in so močno vplivali na novodobne velikane prog/alter scene, kot so Sleep Token in Spiritbox.

Na novi plošči zgolj dva komada presegata mejo petih minut, kar je posebno mene zaradi zgoraj navedenega razloga zelo razveselilo. Periphery kar dobro poznam, saj so me še nedolgo nazaj spremljali ob pripravah na izpite. A Pale White Dot je šele druga neoštevilčena celovečerna izdaja (prva je duologija Juggernaut, EP-ja Clear in Icarus pa bom iz logičnih razlogov izpustil s seznama LP-jev), saj so bili do sedaj vsi albumi sestavljeni iz imena skupine in rimske številke (III, IV in V so imeli še dodatek k polnemu imenu, zadnji kot Periphery V: Djent Is Not A Genre).

Že uvod v album, Obsession, nas pričaka s poliritmičnostjo, ki je postala nekakšen zaščitni znak banda. Od 4/4 ritma pa vse do šestnajstink v blast beatih, ki jih dopolnjuje scream, ki te preprosto zareže. Mr. God ter Subhuman, na katerem gostuje Will Ramos iz Lorna Shore, delujeta kot neko sidro za djentovsko udejstvovanje skupine, vendar pa vsak komad izžareva povsem svojo energijo. V Carry On nas v sredini doseže breakdown, medtem ko nas Blackwall pričaka s synthwave uvodom, ki pričara čarobno, vendar povsem iz konteksta vzeto vzdušje. Že Malevolent, ki sledi, se vrne na težko ozadje z ekstremnimi vokali v ospredju. Album je popotovanje, nanj pa sem se pripravljal kar nekaj časa, preden sem ga prvič sploh poslušal.

Če sem se uspel povezati z izdajami na začetku njihovega delovanja pa najnovejši album A Pale White Dot ne kotira nad njihovimi prvimi izdajami. Mojstrstva in talenta jim nikakor ne morem očitati, vendar pa je ta album vsekakor podaljšek albumov III, IV in V, ki so že stopili na pot komercializacije z nežnejšimi toni, ki bi odlično zveneli v večjem prireditvenem prostoru in s tisočerimi grli, ki bi Spencerju Sotelu pomagali pri ustvarjanju vzdušja.

Periphery se s svojim albumom sprehodijo po osebnih stiskah, ki so posledica eksistencialne izolacije. Tudi v obliki fantazijske pripovedi, kar je najbolj vidno pri pesmi Blackwall, ki govori o želenju umetne inteligence po človeških čustvih. Izdaja ima super glasbeno podlago, vendar se nisem povsem našel v njeni sporočilnosti. Res je, da živimo v negotovem svetu, vendar mi čustvena nota besedil ni povsem zlezla pod kožo.

Zaključim lahko takole: Če je Carl Sagan v svoji knjigi A Pale Blue Dot opisal Zemljo kot prostor skupne človeške izkušnje, so Periphery na plošči A Pale White Dot opisali Zemljo kot izkušnjo človeške krhkosti in osamljenosti, kar je vidno predvsem v zadnjih verzih, ki jih lahko slišimo na albumu. Besede »Everyone dies alone« so izrečene tik pred instrumentalnim epilogom A Pale White Dot, ki misli počasi odvleče v neznano.

Album bo navdušil privržence mehkejše progresivne glasbe, medtem ko bodo poslušalci djentcora nanj morda le gledali zviška. Tudi zame osebno je na plošči premalo djenta in preveč mehke glasbe, vendar je album tehnično zelo dovršen. Mogoče pa si ga še kdaj prevrtim v celoti.